
Ne preseneča niti metek, ki je končal na lovu po nesreči v Kardeljevi glavi in se je po obdukciji izkazal za vojaški kaliber in ne šibro za jerebice in fazane, ki naj bi priletela iz puške nerodnega političnega kolega na lovu. Kar ne nazadnje dokazuje da so se ga resnično hoteli znebiti in kakšne metode so uporabljali za tiste, ki so padli v nemilost. Grozljivi so seznami ljudi, ki so jih odnesle zrežirane afere z vrhov politike, ki so jim verjetno sledile še toliko večje anonimne skupine posameznikov, za katere se ni bilo bati, da se jim bo v bran postavilo "ljudsko mnenje".
Prijevec na koncu postavi retorično vprašanje: "Kaj torej ostane od Titove življenjske izkušnje?" na kar odgovarja, da "morda jo je še najbolje povzeti z ljudskim rekom, ki ga je on sam imel najrajši: "Ako sam u džamiji bio, klanjao se nisam." Tito je bil zvest predvsem in samo sam sebi. Ne vojnim tovarišem, ne množicam, ne politiki, ne ženskam, ne Jugoslaviji.
Nikomur drugemu kot sam sebi.
Bernard Nežmah o knjigi pravi...
Cankarjeva založba, 1. izd., 1. dotis, 2011; 712 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar