
ODLOMEK:
..."Ko je iskala prave besede, je malo nagubala čelo, in pri priči je zgledala starejša.
"Za moj okus - ampak ne pozabi, da sem jih imela samo petnajst, " je hitro oddala, " si bil preveč resen. Nosil si ene grozne kravate in srajce - se spomniš? Nihče od učiteljev ni nosil kravate. Prav tako si vse ful dramatiziral - ali pa se mi je takrat vsaj tako zdelo."
Oskar je pričakoval bistveno ugodnejšo oceno - to ga je prizadelo.
"Kaj sem dramatiziral?" je rekel, kot da mu je vseeno.
"Ne vem... Litaraturo, spraševanje, ocene, naše vedenje - enostavno vse."
Oskar se je neiskreno smehljal.
"Tako zagnan si bil!" je nadaljevala. "Se spomniš, kaj si nam rekel o štafeti humanizma?"
"Seveda. Bistvo učiteljevega poslanstva ni, da učence nauči predloge ali okside, temveč da jim preda nekaj, čemur bi lahko rekli štafeta humanizma. To je samo metafora."
Z zadoščenjem je prikimala.
"Dopuščam možnost, da je to do neke mere patetično, vendar v bistvu še zmerom mislim tako, " je Oskar zadržano rekel.
Simona se je sklonila k njemu. Kotički ust so ji trzali.
"Rekel si nam tudi, da učitelj stoji na nasprotnem bregu reke kot učenci - na bregu odraslosti - in da pouk ni nič drugega kot učiteljev klic, naj učenci že končno priplujejo. " ( str. 150)
Preberi več ali
preberi več
Modrijan, 2011; 278 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar