Morda sam naslov obljublja preveč, zato zgodbe sicer duhovitega avtorja razočarajo, razen nekaj izjem. Estetski užitek bralca motijo tudi slovnične napake, ki nakazujejo na to, da založba ni imela lektorja, ali pa je ta slabo opravil svoje delo. Zgodbe so zame pesimistično-realistične in govorijo bolj o tem, kako je, ko ljubezni med partnerjema ni več. Morda je temu kriv tudi izbor zgodb ali pa sam bralec, ki se ne more smejati kar tako.ODLOMEK:
..."Ko je iskala prave besede, je malo nagubala čelo, in pri priči je zgledala starejša.
"Za moj okus - ampak ne pozabi, da sem jih imela samo petnajst, " je hitro oddala, " si bil preveč resen. Nosil si ene grozne kravate in srajce - se spomniš? Nihče od učiteljev ni nosil kravate. Prav tako si vse ful dramatiziral - ali pa se mi je takrat vsaj tako zdelo."
Oskar je pričakoval bistveno ugodnejšo oceno - to ga je prizadelo.
"Kaj sem dramatiziral?" je rekel, kot da mu je vseeno.
"Ne vem... Litaraturo, spraševanje, ocene, naše vedenje - enostavno vse."
Oskar se je neiskreno smehljal.
"Tako zagnan si bil!" je nadaljevala. "Se spomniš, kaj si nam rekel o štafeti humanizma?"
"Seveda. Bistvo učiteljevega poslanstva ni, da učence nauči predloge ali okside, temveč da jim preda nekaj, čemur bi lahko rekli štafeta humanizma. To je samo metafora."
Z zadoščenjem je prikimala.
"Dopuščam možnost, da je to do neke mere patetično, vendar v bistvu še zmerom mislim tako, " je Oskar zadržano rekel.
Simona se je sklonila k njemu. Kotički ust so ji trzali.
"Rekel si nam tudi, da učitelj stoji na nasprotnem bregu reke kot učenci - na bregu odraslosti - in da pouk ni nič drugega kot učiteljev klic, naj učenci že končno priplujejo. " ( str. 150)
Preberi več ali
preberi več
Modrijan, 2011; 278 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar