Če boste knjigo prebrali, vas bo presenetilo, kako so človeški občutki odvisni od kemičnih procesov v telesu, predvsem v možganih.
Slika, vir: Bukla
ODLOMKI:
..." Sreča torej izvira v najmanj tolikšni meri iz naših teles, rok in nog, iz našega srca in naše kože, kot iz naših predstav in misli. Zato ne bi bilo slabo, če bi pričeli naše telo jemati precej resneje, kot smo bili vajeni doslej." ( str. 27)
..." Zelo verjetno je, da obstaja povezava med našim razpoloženjem in količino faktorjev možganske rasti, ki so na možganom na razpolago. Kakšne količine teh substanc telo proizvaja, je odvisno predvsem od kurirske snovi serotinin. Kadar nas zajame malodušje, se raven serotinina zniža; pri depresiji pa sive celice odmrajo. Nasprotno pa ohranjajo pozitivnaobčutja možgane pri življenju., kajti nove povezave nastajajo samo v primeru, da v naših glavah kroži zadostna količina serotinina in dopamina. Zato je sreča vrelec mladosti v možganih."... (str. 76)
..."Vsak posamezni trenutek, v katerem doživimo nekaj mirnega in lepega, zalije semena miru in lepote v nas. (...) V tistem hipu semena strahu in bolečine ne dobijo vode."" ... (Thich Nhat Hanh 1995) (str. 80)
..."Dopamin deluje tudi takrat, ko se v službi lotimo nove naloge, kadar na ulici naletimo na atraktivnega človeka; še zlasti pa pred seksom. In kadar sežemo po kozarcu piva ali po cigareti, potem počnemo tudi to zato, da si priskrbimo dodatno porcijo te kurirske snovi. Alkohol in nikotin namreč povzročata povečano izločanje dopamina. " (str. 99)
..."Zato ni presenetljivo, da povzroča pomanjkanje dopamina brezvoljnost in nemotiviranost, ki lahko v najhujših primerih , kot smo videli pri Leonardu, privede do popolno otrplosti. Vendar pa tudi prevelika doza te snovi vodi do propada: poželenje narašča vse do obsedenosti, ciljna usmerjenost do sle po oblasti, samozavest do veličinskih blodenj. in domiselnost do norosti. Tudi dobra občutja imajo svoje senčne plati.Nobena druga možganska snov nam tega ne pokaže tako nazorno, kot prav dopamin." (str 100)..."Danes redno uživajo to sredstvo tudi pacienti s Parkinsovo boleznijo, katerim prav tako primanjkuje dopamina. Zdravilo ima sicer stranske učinke, ki pa ne vodijo do večjih problemov. Vendar zdravilo L-dopa , ki ga dandanes imenujejo tudi Lovodopa, ne more ozdraviti Parkinsove bolezni. Njegov učinek se sčasoma zmanjša, kajti vse več celic v substancii nigri degenerira ( opombe, str.100)
..." Pričelo se je vročično iskanje, in znanstveniki so kasneje dejansko ugotovili, da lahko možgani izdelujejo substance, ki so presenetljivo podobne skrivnostnim recepturam opija. Tako so odkrili prve opiate, ki jih proizvaja naše telo samo. Tu gre torej za droge, ki jih naš organizem sam proizvaja. Imenovali so jih endorfini. To sestavljenko so si izposodili iz stare grščine in pomeni "notri" (endo) in "snov, podobna morfiju" (morfin). Kmalu so našli še več takih snovi, namreč takoimenovane enkefaline, In končno so odkrili dinorfine, ki povzročajo stanja, popolnoma nasprotna tistim, ki jih izzovejo endorfini: medtem ko endorfini in enkefalini povzročajo dobro počutje, so dinorfini odgovorni za občutke odpora. Danes povzemamo vse te substance - endorfine, enkefaline in dinorfine pod imenom opioidi. opioidi so takoimenovani nevropeptidi. Te molekule do precej večje in bolj zapletene od dopamina, torej substance užitka." ( str. 118-119)
..." Zasvojenost je nesreča, ki se lahko pripeti komurkoli, ki se poda na pot iskanja sreče."...( str. 134)
..."Odvisnost lahko torej razumemo kot poželenje, ki nam je zaradi pomanjkanja nasprotnih vzgibov ušlo z vajeti." ...(str. 134)
..."Droge delujejo podobno kot zloglasni vzvodi v igralnicah in podganjih kletkah, kajti tudi one preskrbijo možganom dodatne doze dopamina. Pod vplivom alkohola se raven dopamina skoraj podvoji, pri nikotinu in kokainu pa se celo potroji, kot je ugotovil italianski toksikolog Gaetano Di Chiara. Ker nas dopamin ohranja v stanju budne pozornosti, občutimo ob kajenju prijetno vzburjenost in povečano storilnost. Kozarček vina ali dva pa v nas vzbudita optimizem.
Vse zasvojenosti torej temeljijo na istem mehanizmu. Posamezne droge se med seboj razlikujejo samo po tem, na kakšen način te mehanizem aktivirajo. Nikotin sproža dopamin neposredno s tem, da aktivira pristojen nevrone. Alkohol, heroin in morfij zvišujejo ravne dopamina po ovinku - zavirajo nevrone, ki običajno delujejo v nasprotju s sistemom pričakovanj. Kokain pa poskrbi za to, da ostaja že izločen dopamin, ki običajno hitro izgine v celičnih stenah možganov, dalj časa v obtoku." ...( str. 135)
..." Mnoge študije so dokazale, da iskanje užitka ni tisto, Kar privede ljudi v zasvojenost z drogami. Pri tem gre za željo, da bi poiskali pot, ki bi nas privedla iz labirinta življenjskih tegob. " ...(str. 136)
..."Kdor je enkrat zasvojen, občuti samo še slepo potrebo po drogi, in komajda še željo, da bi jo resnično užival. Zasvojenost ohranja programiranje možganov na drogo, ne pa, kot bi kdo mislil, na veselje do pitja ali kajenja."... (str. 139)
..."Življenjski pogum je veliko bolj odvisen od tega, na kakšne način neko situacijo ocenjujemo, kot od tega, kakšen je položaj v resnici. "... (str. 194)
..."Pomanjkanje veselja do življenja se kaže tudi v možganih. Tomografski posnetki, ki omogočajo vpogled v stanje možganov, v takšnih primerih nazorno pokažejo, da je aktivnost leve polovice čelnih možganov zmanjšana. Ker te regije niso pristojne zgolj na motivacijo in užitek, temveč tudi za nadzor nad negativnimi občutji, melanholija dvojno vpliva na našo celotno doživljanje: ne izraža se samo v pomanjkanju aktivnosti, temveč tudi v nezmožnosti obvladovanja žalosti, osramočenosti in strahu pred prihodnostjo. Zato depresija ni zgolj posledica temnih občutij, ki prevladajo, temveč tudi posledica pomanjkanja radosti."... (str. 194- 195)
...""Če bi si človek želel samo sreče, to še ne bi bilo tako težko, problem je v tem, da želi biti srečnejši od drugih; to pa je zelo težko, kajti življenje drugih se mu zdi vselej srečnejše kot njegovo lastno, " je zapisal filozof Montaigne. " ( str. 216)
"...Kdor vodi evidenco o trenutkih svojega dobrega počutja, usmeri svojo pozornost kot nekakšne reflektor na vse, kar mu je prijetno. In ker so trenutki radosti na ta način zabeleženi, možgani nimajo možnosti, da bi se jih kasneje znebili." ..." Fava je poročal, da so se njegovi varovanci, ki so bili večinoma še precej žalostni, temu poskusu precej upirali. (op. pisati dnevnik o svoji sreči) Bali so se , da bodo pred svojega zdravnika morali stopiti s praznimi zvezki. Psihiater jih je pozval, naj vendarle zberejo pogum in kljub temu poskusijo pisati. In okrevajoči so se skoraj vedno vrnili z dnevniki, polnimi popisanih strani. Kajti celo v stanju največje potrtosti in nezadovoljstva je najti dobre trenutke.
Vselej, ko so Favini pacienti občutili tak sončen hip, so morali v svojih zveščičih natančno opisati celotno situacijo in občutke, ki so jih ob tem prevzeli. Te občutke dobrega razpoloženja so morali oceniti s številom odstotkov od nič do sto. Na ta način so odkrili, da je njihovo življenje precej prijetnejše, kot so mislili, in prepoznali so, kaj je tisto, kar je dobro zanje.
V drugem krogu so morali ugotoviti, kje so se v njihovo notranjost vrinile napačne sodbe, ki preprečujejo zavedanje občutene sreče. Eden od pacientov je na primer poročal o lepem trenutku, ko so ga nečaki ob njegovem obisku radostno pozdravili. Toda temu občutenju topline je takoj sledila misel: "Veselijo se samo zato, ker vedo, da sem prinesel darila zanje." Kdor si lahko tovrstne zahrbtnosti lastnih možganov ozavesti, se jih lažje znebi. Po desetih tednih so se ljudje, ki so se poskusili zdraviti po Favini metodi, izkopali iz svojih globokih depresij. Po zdravljenju so postali manj plačni in bolj zadovoljni s svojim življenjem,
Predvsem pa so uvideli, da za bistven pozitiven preobrat v svojem življenju ne potrebujejo nikakršne ogromne spremembe življenjskih pogojev. Zadovoljstvo je , podobno kot mozaik, sestavljeno iz neštetih drobnih trenutkov sreče. Če si znamo te trenutke ozavestiti, smo našli učinkovito sredstvo za odganjanje nesreče.
Vsak človek mora sam ugotoviti, kaj je tisto, kar ga osrečuje. Življenje ni tek na sto metrov, pri katerem bi vsi štartali z enake pozicije in pri katerem bi bili vsi usmerjeni proti istemu cilju." ( str. 224-225)
Orbis, 2003; 270 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar