27. november 2014

Dubravka Ugrešić: MINISTRSTVO ZA BOLEČINO

Dela Dubravke Ugrešić so prevedena v več evropskih jezikov. Zanje je prejela vrsto mednaronih nagrad.

Pričujoči roman govori o izgnancih, bolečini in peklu vojne, ki jim je vzela vse. O začetku novih življenj, ki se mukoma postavljajo na noge. 

ODLOMKI:
...."Goran se nikakor ni mogel sprijazniti s tem, kar se je zgodilo. Bil je odličen matematik, priljubljen med študenti; čeprav se je ukvarjal z nevtralno stroko, se mu je zgodilo, da je čez noč dobil odpoved. Prepričevanje, da je vse to normalno, da se povprečni človeški primerek v vojni situaciji vedno obnaša enako, da se je vse to zgodilo mnogim, da se je dogajalo Hrvatom v Srbiji in Srbom na Hrvaškem, da se je dogajalo Muslimanom, Hrvatom in Srbom v Bosni, da se je dogajalo Židom, Albancem in Romom, da se je vse to ogajalo vsem in vsepovsod, v tej naši nesrečni nekdanji državi - ni pomagalo, da bi se znabil ogorčenosti , pomešani s samopomilovanjem."  (str.11)

..."V strahu pred vrnitvijo je ženska zaprosila zdravnico, naj ji napiše napotnico za psihiatrično bolnišnico. Dvotedensko bivanje na psihiatričnem oddelku je bil zanjo vdih svobode, tako močan in omamen, da se ne bo več vrnila domov. Izgubila se je, izginila, spremenila identiteto, kdo ve, kaj se je z njo zgodilo, toda k svojim se ni več vrnila.
     Slišala sem na desetine podobnih zgodb. Vojna je bila za mnoge izguba, toda tudi dober razlog, da so odvrgli staro življenje in začeli z novim. Vojna je zares spremenila človeška življenja. Celo norišnica in za njo celo zapor in sodišče, vse to so postale normalne življenjske izbire." ( str. 13-14)

..."Moški so se največ pritoževali,nenehno so se pritoževali. Zaradi vremena, vremenskih sprememb, zaradi usode, vojne, krivic, ki so jim bile prizadejane. Pritoževali so se zaradi razmer v begunskih centrih, če so tam stanovali, pritoževali so se, če tam niso stanovali, pritoževali so se zaradi socialne pomoči, ki so jo dobivali, pritoževali so se, ker so v tako ponižujočem položaju, da jo morajo sprejemati, pritoževali so se, če je niso dobivali, pritoževali so se ves čas zaradi vsega, z enako silovitostjo, brez razlike. Kot bi bilo življenje kazen; vse jih je žulilo, vse jih je srbelo, vse jim je bilo tesno, ničesar jim ni bilo odvolj, vsega jim je bilo preveč.
   Ženske so bile za razliko od moških nevidne. Nekje iz zaledja so potiskale življenje naprej. Krpale so luknje, da življenje ne bi steklo skoznje, življenja so se lotevale kot vsakdanje naloge. Moški so se obnašali, kot da ne bi imeli nobenih nalog, begunstvo so doživljali kot lastno, hudo invalidnost." ( str.26-27)
....""Veste, ko smo priđli sem, so nas namestili v begunske centre in nam - takšni pač so, ti Dačerji - poslali psihiatra. Izkazalo se je, da je psihiatrinja naš človek, begunka kot mi. In ženska nam je pošteno rekla: " Dajte, ljudje, pomagajte mi malo, znorite, če še niste, izmislite si kakšne travme, če jih še nimate, sicer bom ob službo..."
       Vsi smo se nasmejali. In tako se je začelo..." ( str. 44)

...." Po drugi strani pa je bilo vse povezano, vse je hodilo v paru. Sama smrt je žvečila bombone Kiki. Ljudje so umirali in ubijali, kradli in bili okradeni, posiljevali in bili posiljeni ob poceni refrenih iz vsakdanjosti.  Vojake je večkrat zadelo, ko so vlekli za sabo, proti svojemu rovu, televizor, svoj roparski plen. Smrt je stopala z roko v roki s smetjem trivialnosti. Zato se je tudi detajl z bomboni Kiki lahko perpetuiral v desetinah različic. V sliki otroka, ki ga je zadel ostrostrelec : iz otroških ust curlja kri, pomešana s sladko slino bombonov Kiki, Zlo je bilo , prav tako kot vsakdanjost, banalno in ni imelo posebnega statusa." ( str. 65-66)

Meander, 2005; 301 str.

   

Ni komentarjev: