Tudi preteklost ni taka kot se nam zdi. Nova dejstva, dajo nov pogled na stvari, lahko jih obrnejo na glavo.
Naslovnica, vir: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=14473
ODLOMKI:
...."In, kakorkoli že, bolečina ni dolgo trajala. Kot sem že omenil, imam določeno mero samoohranitvenega nagona.Uspešno sem izrinil Veronico iz spomina, iz moje zgodovine. Ko me je torej čas vse prekmalu dostavil v srednja leta in sem se začel ozirati nazaj, kako je potekalo moje življenjem in premišljeval o poteh, ki jih nisem ubral, o tistih pomirjujočih kajpačejih, si nisem nikoli prestavljal, niti v slabem, kaj šele v dobrem, kako bi mi bilo z Veronico. Z Annie že, z Veronico pa ne. In nikdar nisem obžaloval let z Margaret, čeprav sva se na koncu ločila. Kakorkoli že sem si prizadeval- kar ni bilo zelo težko-, sem zelo redko fantaziral o izrazito drugačnem življenju od tistega, ki sem ga živel. Ne mislim, da je to samozadovoljnost; gre bolj za pomanjkanje domišljije ali ambicij ali česa. Domnevam, da je resnica takšna: ja, res nisem dovolj nenavaden, da na koncu v življenju stvari ne bi naredil tako, kot sem jih."... ( str. 83)
..."Vendar sem v svojih mislih dolgo premleval vprašanje nostalgije in ali me kaj dlje. Prav gotovo se ne razmehčam ob spominu na kakšno otroško igračko; niti se ne želim sentimentalno slepiti o nečem, kar takrat sploh ni bilo res- ljubezen iz šolskih dni pa tako. Ampak če nostalgija pomeni hrepenenje po nečem, kar nam je bilo nekoč pri srcu- in obžalovanje, da teh občutij nimamo več-, potem sem kriv. Daje me nostalgija po zgodnjih letih z Margaret, po Susiejinem rojstvu in njenih prvih letih, po tistem pustolovskem potovanju z Annie. In če govorimo o močnih čustvih, ki jih ne bomo nikoli več doživeli, se je mogoče z nostalgijo spominjati tako bolečine kot užitkov. In tu se odpre novo polje, kaj pravite? Ki pelje naravnost k zadevi gospodične Veronice Ford. "...(str. 104)
..." Najprej sem v glavnem premišljeval o sebi in o tem, kakšen- kaj- sem bil: siten, ljubosumen in zloben. Tudi o svojih poskusih, da bi spodkopal njuno razmerje. Vsaj tu se mi ni posrečilo, kajti Veronicina mati mi je zatrdila, da so bili zadnji meseci Adrianovega življenja srečni. Pa ne, da bi bil zaradi tega kaj manj vznemirjen. Moj mlajši jaz se je vrnil, da bi osupnil moj starejši jaz s tem, kar je bil zdavnaj, kar je ali je vsaj včasih sposoben biti. Pa ravno pred časom sem govoril o tem, kako se število prič našega življenja zmanjšuje, z njim pa tudi naši ključni dodatni dokazi. Zdaj sem dobil nekaj prav nezaželenih dokazov o tem, kakšen sem, ali sem bil. "...( str. 124)
Preberi več
MK, 2012; 187, (Zbirka Roman)
Ni komentarjev:
Objavite komentar