Kathryn Stockett: SLUŽKINJE

Literarni fenomen v stilu v Vrtincu, le da se dogaja v Misisipiju leta 1962, ko so rasni predsodki še v polnem zamahu, ko na univerzo vpiše šele prvi temnopolt študent, ko so črne služkinje bogatih družin pravilo. Grozljivo pa to, da to ni tako zelo daleč nazaj. Te služkinje so nadometne mame otrokom, ki težko prebolijo, ko jih le te zapustijo bodisi zato, ker jih odpustijo ali pa same zamenjajo službo. Delo je nabito s čustvi, humorjem, medsebojnimi odnosi med starši in hčerami, podrejenimi, nadrejenimi, iskanju "pravega" za poroko. Konec koncev je izpostavljen tudi podrejen položaj žensk, vseh barv kože, s tem, da so temnopolte seveda še v dosti slabšem položaju.

ODLOMKI:
..."In potem Stuart pri nas doma. Od trenutka, ko je vstopil, sem zaščitena, osvobojena. Mama me pred njim noče kritizirati, ker se boji, da bo tudi sam opazil moje hibe. Ne nerga pred njim, ker ve, da bi se tudi jaz vedla grdo, sitnarila, mora zapravila priložnost. Za mamo je vse hud napor, da bi pokazala le mojo lepšo stran, prava jaz pa bi prišla na svetlo šele potem, ko bi bilo "prepozno."...( str. 339)

..."Ne punči, tisto drugo. O tem, kaj si."
    Pogledam jo v temne rjave oči in ona v moje. Moj bog, starikave oči ima, kot da živi že tisoč let. In prisežem, da globoko v njej vidim žensko, kakršna bo postala. Preblisk iz prihodnosti. Visoka je in ravna kot smreka. Ponosna. Bolje ostrižena. In spominja se besed, ki sem ji jih vtepla v glavo. Spominja se jih tudi kot odrasla ženska.
   Potem izgovori  tako kot želim. " Dobra si, " reče, "pametna si, pomembna si."
   " Moj bog." Objamem njeno vroče telesce. Počutim se, kakor bi mi pravkar dala darilo. "Hvala ti, punči."
   " Ni za kaj," reče, kot sem jo naučila. Potem pa mi položi glavo na ramo in tako skupaj malo jočeva, dokler v kuhinjo ne pride njena mama."... (str. 611)

MK, 1.izd., 2011; 623 str. ( Zbirka Roman)