Kurt Vonnegut ml.: KLAVNICA 5 ALI OTROŠKA KRIŽARSKA VOJNA

Podnaslov knjige je dolžnostni ples s smrtjo. Delo je Kurt Vonnegut izdal leta 1969 in se iz pisca čudaških znanstvenofantastičnih knjig takoj prelevil v pisatelja svetovnega slovesa, ki je nizal uspešnico za uspešnico: Naj naštejem le nekatere: Mačja zibka, Zajtrk prvakov, Sirene s Titana, Jetniški tič, Galapagos, Časotresk itd. Kurt Vonnegut je mojster sarkazma, ki prehaja že v cinizem. Čeprav ne piše o smešnih stvareh, bralca pripravi do tega, da se krohota na ves glas. Cinizem v njegovih delih pa skuša biti smešen, ko govori o brezizhodnosti določenih situacij, v katere se zapletamo kot človeštvo in kot posamezniki. Klavnica pet govori o Billyju Pilgrimu, ki je kot ameriški vojak med drugo svetovno vojno preživel bombardiranje Dresdna, po vojni je obogatel kot optik in se nato "iztaknil" iz časa, tako da je ves čas potoval od enega trenutka v svojem življenju do drugega, od rojstva pa do smrti in vmes. Lahko bi rekli, da je vse svoje življenje preživel neštetokrat v vseh mogočih zaporedjih. Za to so poskrbeli Nezemljani s planeta Tralmafadore, ki obvladajo drugačno življenje v zaporedju časa in prostora, našega pa ne poznajo. Potrebovali so Zemljana, da bi ga razkazovali v svojem živalskem vrtu skupaj z žensko predstavnico iste rase. Billyja Pilgrima so ugrabili, ga imeli nekaj let zaprtega v kletki, kjer je moral občevati s filmsko zvezdo Montano Wildhack. Potem so ga lahko kadarkoli vrnili na Zemljo. Nanjo se je vrnil, ne da bi zamudil več kot delček sekunde. Bitjem s Tralmafadore se Zemljani neskončno smilijo, ker ne morejo poljubno potovati in se opazovati v času. Posledično ne morejo poznati resnice o življenju: to, da je večno, če si ga zastaviš napačno, pa je tudi večno ponavljanje istih napak. Ko si mrtev, si sicer na dnu, a se imaš v vzporedni dimeziji življenja prav ta trenutek krasno. Tralmafadorci so prijazna bitja in lahko gledajo v štirih dimenzijah, za razliko od Zemljanov, ki lahko vidijo samo tri. Zgodba pa ima tudi krvavo resno ozadje: mesto Dresden, ki so ga Ameriška letala brez pravega razloga izbrisala z obličja Zemlje. V njem ni bilo nikoli vojaško pomembnih objektov, Nemci pa so bili že tik pred kapitulacijo. Nonsens. V mestu so bile v tem času tudi ameriške čete. Nekateri so se rešili tako, da so se pred bombardiranjem zatekli v klet Klavnice številka pet. Med njimi je bil tudi izmišljeni Billy Pilgrim, v resnici pa je bil tam Vonnegut. Absurdna izkušnja vojne ga je zaznamovala za celo življenje. Resničnost po vojni, slepilo, je Američane zapeljalo v samozadovoljstvo tja do petdesetih let. Ameriški sen so razblinili šele študentski nemiri in nasprotovanja vojni v Vietnamu. Za Vonneguta je bila ta iluzija enako absurdna, vključno z ameriško politiko kot nesmislenost vojne. Znanstvena fantastika po Vonnegutu ni več ista. Dokazal je, da se da v žanru, ki je bil prej podcenjevan, da pisati vrhunska literarna dela. Douglas Adams je pisec, ki se je pojavil šele dolgo za njim. Pravzaprav ga brez Vonneguta ne bi bilo. Vonnegut j e kot romanopisec vplival tudi na naslednje generacije. Po mnenju večine kritikov, ki se jim pridružujem, je njegovo daleč najboljše delo prav Klavnica pet. Nekateri opisi v delu niso za nežne duše in tiste s slabimi živci. "Kljub temu pa je Klavnica pet knjiga, ki se bere enako dobro v vsakem času." V sedemdesetih letih je bil po literarni predlogi posnet tudi film.

vir: Uroš Črnigoj na http://www.soncek.com/index.php?prikazi_str=clanek&clan_id=99

Na sliki avtor.

več preberi še na http://www.radiostudent.si/article.php?sid=11723

Posebna izd. za Delo, Delo, 2004; 157 str.