Avtor 37,2° zjutraj ter mnogih drugih uspešnic, Philippe Djian, se je rodil v Parizu 3.6.1949. njegov oče je bil izložbeni aranžer armenskega porekla, mati pa je bila gospodinja. Ime Djian (fonetično džã) je značilno armensko, večinoma pa predstavlja končnico priimka (npr. Kerestedjian, Gumusdjian). Djian je leta 1969 odšel študirati literaturo na ugledno pariško univerzo Vincennes-St.Denis. Leta 1975 se mu je rodil prvi otrok, kmalu nato pa sta še sledili dve hčerki. Leta 1993 se je končno poročil s svojo življenjsko spremljevalko Année.
Roman je pretresljiva ljubezenska zgodba, po njej so posneli tudi odličen film z naslovom Betty Blue.
Zgodba se prične, ko se k pripovedovalcu zgodbe preseli njegovo dekle Betty, s katero se ljubita že nekaj mesecev. Že na začetku je jasno, da Betty ni navadno dekle. Par se kar precej seli, temu pa botrujejo tudi Bettyini izpadi nasilja. Pripovedovalca je šef odpustil, ker mu je Betty avto polila z barvo ter zažgala njun bungalov. Preden sta odšla, pa je Betty našla kup zvezkov, ki jih je napisal on, in ga skušala prepričati, naj jih pretipka ter odnese na uredništvo. Toda njemu se je ta misel upirala.
Preselila sta se v mesto, k Bettyjini sestri Lisi. Betty je začela s pretipkavanjem rokopisov. Nekega večera se je Betty v piceriji, v kateri je bila zaposlena, sprla z eno izmed strank in jo napadla in zabodla z vilico, preden sta lahko posredovala pripovedovalec in prijatelj. Založniku, ki ni hotel izdati romana pripovedovalca, je prebarvala fasado pisarne na živo rdeče, drugega pa ranila z glavnikom in zato pristala v zaporu.
Betty se je zdelo, da je noseča, toda test nosečnosti tega ni potrdil. Od tod tudi naslov 37,2 zjutraj. Iz razočaranja si je postrigla lase "v živo". Pripovedovalec se je bal, da bo bolela zato jo je pital z vitamini, silil s paradižnikovim sokom ter vodil v gore na svež zrak. Betty je začela slišati glasove v glavi. Zdravnik je trdil, da to ni nič posebnega in ga pomiril, a Betty je vedno pogosteje strmela v prazno ter se ni odzvala na njegove klice. Nemočno je opazoval, kako vse bolj tone v psihično pogubo. Sam je bil vse bolj živčen in utrujen. Sklenil je oropati službo za nadzor in prevoz gotovine. Da ga ne bi odkrili, se je preoblekel v privlačno žensko ter se oborožil s ponarejeno pištolo. Ko se je vrnil domov, Betty niti malo ni zanimalo, od kod takšna velika vsota denarja, temveč samo, kakšen bi bil v ženski preobleki, ki jo je imel v torbi poleg denarja. Zelo se je zabavala, ko ga je videla oblečenega v rdečo obleko, z umetnimi prsmi ter lasuljo. Bila je po dolgem času spet nasmejana. Neko nedeljo sta se odpeljala do morja. Medtem, ko je pripovedovalec odšel na stranišče, je ona ugrabila otroka. Komaj jo je rešil pred pobesnelimi ženskami. Takrat je spoznal, da je bilo vse zdravljenje neuspešno. Začel je pisati knjigo, a ji tega ni povedal, da se ne bi razveselila za prazen nič. Pisal je ponoči, v jutranjih urah, ko je ona spala. Nekega večera, ko se je vrnil domov, je mimo njega oddrvel rešilec. Doma v kopalnici je bila mlaka krvi. Bob mu je pojasnil, da si je Betty iztaknila oko, zato so jo odpeljali v bolnico. Zdravnike je skrbelo njeno duševno zdravje. Knjigo, ki jo je napisal pripovedovalec so natisnili. Toda Betty, ki si je za to tako dolgo prizadevala, ni pokazala nobenega odziva na veselo novico. Ležala je privezana na posteljo s pasovi, da se ne bi samopoškodovala. Pripovedovalca je razburilo prgišče tablet, ki jih je prinesla medicinska sestra na pladnju, zato je oddrvel do zdravnikove pisarne in ga pretepel. Zaradi incidenta so mu prepovedali vstop v bolnišnico. Da bi lahko Betty še zadnjič videl in jo rešil vegetiranja, se preoblekel v žensko in odšel v bolnišnico. Zaklenil se je v njeno sobo in jo zadušil z blazino izpod njene glave in pobegnil. Ni mu bilo hudo, saj je vedel je, da jo je odrešil.
Državna založba Slovenije, 1987 ; 349 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar