Damijan Šinigoj: VOJAKE UBIJAJO, MAR NE?

Prvenec Damijana Šinigoja. Knjiga pritegne z zgodbo in še bolj z aluzijo na znan film Sydneyja Pollaka Konje ubijajo, mar ne? Vendar zgodba ni enovita, enako močna, ampak bolj spominja na kolaž drobcev iz gimnazijskih let, mučne stiske vojaka v primežu aparata vojske, dezerterstvo, maščevanje generala zaradi starih zamer iz partizanskih let, prve ljubezni itd. Kljub eklekticizmu mu uspe sestaviti dinamično zgodbo in jo speljati v dramatičen konec. Romanu se pozna, da je avtorjev prvenec, a je glede na čas, ko je nastal (1991) oz. izšel, bil zelo aktualen za marsikoga, ki je bil nenadoma vpoklican v "slovensko vojno" podoživljal travme iz JLA. Mirno lahko rečem, da je bilo služenje vojske ena najbolj pogostih in priljubljenih moških tem za tako ali drugačno mizo. Le malokdo pa je znal zadevo spraviti na nivo literanega dela. Zato se ne čudim, da je Šinigojev roman dobil tudi po tej plati veliko bralcev, ki drugače niso najbolj običajni del literarne publike. Tudi njegov naslednji roman Neizstreljeni naboj (1994) je posvečen vojni, tokrat slovenski vojni za samostojnost leta 1991, kamor se je Šinigoj prostovoljno javil. Naslednje delo Očkov kotiček, dokazuje, da Šinigoj svojo literaturo živi. Kar ga na "novomeško-gogovski način," približa Ernestu Hemingwayu, ki je star komaj osemnajst let, okusil vojno v Italiji (1918). Vojna v globalnem smislu, saj je bil prisoten na bojiščih vseh večjih vojn, mu je zaznamovala vse življenje in delo. Tako kot Damijanu Šinigoju, saj so tudi njegovi prevodi vezani na krvavo vojno po teritoriju bivše Jugoslavije.

Največja tehnična pomanjkljivost knjige je predroben tisk.

ODLOMEK: ..."Vprašal sem jo ali bog skrbi za vse stvari na svetu in sveto prepričana mi je zatrdila , da seveda skrbi in se nasmehnila, zadovoljna, da se je njen vnuk začel zanimati za boga. Toda če bi bog skrbel za vse stvari, potem na svetu ne bi bilo zla, kot pa vemo iz izkušenj, ga je na svetu še preveč; po krajšem razmisleku je dopustila možnost, da morebiti res ne skrbi za prav vse stvari. Na vprašanje, zakaj je temu tako, mi ni znala odgovoriti, zato sem ji ponudil več možnosti: ali hoče, toda ne more, ali more, toda noče, ali pa celo niti more, niti noče. Če hoče, a ne more, je slabši od vzroka, zaradi katerega ne more skrbeti za vse stvari, to da je od nečesa slabši, pa popolnoma nasprotuje pojmu boga; če lahko skrbi, a noče, lahko mislimo, da je zloben; če pa celo niti more niti hoče, je slabič in zlobnež... Babica se ni mogla odločiti za nobeno našteto možnost in dokler je bila še zmedena, sem prešel v ofenzivo. Poudaril sem, da sva dognala, kako bog ne skrbi za vse stvari na svetu; no, če pa se za nič ne briga in če ne obstaja nobeno njegovo delo, niti učinek delovanja, nihče ne more reči, da bog obstaja. Ne kaže se iz samega sebe, niti se ne more dokazati po učinkih...Predavanje sem sklenil z ugotovitvijo, da sva pravkar dokazala, da bog ne obstaja...Morala bi videti njeno reakcijo, " se je iskreno zasmejal." ( str. 69)

Amalietti, 1991; 183 str.