12. december 2010

Damijan Šinigoj:OČKOV KOTIČEK

Knjiga, za katero stavim, da se boste ob njenem branju glasno smejali. Vsaj tisti, ki imate otroke. V knjigi so objavljene kolumne, ki jih je več let pisal za revijo Mama. Sproščeno in duhovito obravnava travmatično temo starševstva oziroma očetovstva v današnjem času.

Založba Goga, 2003; 189 str.


ODLOMKI: " Ja, zadnjič mi je prijatelj povedal, da mu mama še pri njegovih petintridesetih letih vsakič, ko ga sreča, lase z roko popravlja na prečko. Pa je že skoraj plešast. Otroci v starševskih očeh nikoli ne odrastejo čisto zares. Vsaj moji, upam, da ne bodo..." ( str. 150)
...
"Pred leti, ( pravzaprav pred desetletji, če sem iskren), ko sem si iz raznih knjig in člankov še izpisoval pametne misli, se mi je prepisalo tudi, da ljudje od prijateljev pričakujejo nasvet le zato, da se ga ne držimo, če pa ga le upoštevamo, potem ga upoštevamo zato, da ga bomo lahko okrivili, če bo šlo kaj narobe. Mar ne drži? Prijatelj pride v določeno situacijo, ki mu ni ugodna, ven peljeta dve poti. Ti mu svetuješ pametnejšo, on jo mahne po neumnejši. In si ti kriv, ker ga nisi dovolj prepričal. Če pa jo mahne po pametnejši poti, se še vedno lahko zgodi, da se vmes kaj sfiži in si spet ti kriv. Hja..." ( str. 150)
...
"Odrasli vedno nekaj delamo, in ko nas otroci sprašujejo kakšna zelo pomembna vprašanja, jih največkrat odpravimo z levo roko. V tem smislu, ko otroček vpraša očeta, kje so Bahami, ker to mora vedeti pri geografiji, oče ga pa pošlje k mamici, češ da ona vedno pospravlja, da naj kar njo vpraša. Poslušamo jih torej bol napol. Ker imamo bolj pomembne stvari v glavi. Beremo časopis. Počivamo. Kar koli. In otroci so potem natančno toliko razgledani, kolikor smo jim pri tem pomagali sami. " ...( str. 157)
....
"Najprej sva si želela punčko, kar ob dveh fantih morda niti ni čudno. Zdaj se bolj nagibava k fantku, ker fante že znava krotiti. Pravzaprav ne veva. Če bi bil moški šovinist, bi rekel, da je vseeno, kakšnega spola bo, samo da bi sin zdrav, ampak nisem. "...
....
"Pa je zadnjič Monika svoji mami dala parfum. In ta jo je seveda vprašala, zakaj ji ga daje.

Meni smrdi, ji je pošteno priznala.

A zame je pa vseeno dober? se je upravičeno razjezila moja preljuba tašča.

Ne, ne, saj mi je dišal, zdaj pa, ko sem noseča, mi pa smrdi..

Za Monikinim hrbtom je stal Maks, ki bo star skoraj devet let. In zdaj ve. Ve tudi Gašper, jasno. Mu je povedal. In zdaj veste vi. "... ( str. 178)

Ni komentarjev: