Julian Barnes: FLAUBERTOVA PAPIGA

Flaubertova papiga je eno izmed zgodnejših del Barnesa, a zato nič manj domišljeno in izpiljeno. Zanj je prejel številne nagrade. Glavni junak oziroma povezovalec fragmentov je zdravnik Geofferey Braithwait, ki je strasten raziskovalec Flaubertovega življenja.

ODLOMKI: " Deček se je dobro zavedal stališča, ki ga je gospa Picard često izrazila, in je njeno prisotnost namenoma izkoristil. Mater je poprosil za dovoljenje, da bi prebral ta posebni in znameniti roman. "A če moj srček pri teh letih bere take knjige, kaj bo potem bral, ko odraste?" je vprašala mati. "Živel jih bom," je odvrnil. To je bila ena najspretnejših replik njegovega otroštva, ki mu je prinesla- vsaj tako mislimo- branje romana. Dečku je bilo ime Jean-Paul Sartre: Roman je bil Gospa Bovaryjeva. " ( str. 113)
..." "Jaz sem prav toliko Kitajec kot Francoz, " je izjavil Flaubert. To pomeni, da ni nič bolj Kitajec: če bi bil rojen v Pekingu, bi bil tamkajšnje rodoljube prav tako razočaral. Največji rodoljub je človek takrat, ko svoji lastni deželi pove, kdaj je njeno obnašanje sramotno, neumno ali slabo. Pisatelj mora biti univerzalen v svoji naklonjenosti in izgnanec po naravi. Šele tedaj lahko stvari trezno presoja. Flaubert stoji odrinjenim vedno ob strani, " Beduinom, heretikom, filozofom, samotarjem, pesnikom, Slovencem. "" ( str. 138)
... " Vedno je bil tak. Ko je bil v Croissetu, je sanjal o vročem pesku in lesketajočem Nilu; ko je bil ob Nilu, je sanjal o vlažnih meglicah in leksetajočem se Croissetu! Jasno je , da potovanj ni zares ljubil. Ljubil je misel na potovanje, spomin na potovanje, a potovanja samega ne. " ( str. 149- 150)
..." "Nič hudega ti ni, ko pišeš lepe verze. Neseš jih kot kokoš jajca." Ali pa je potem, ko je moje delo s svojimi kritikami dobesedno uničil, pripomnil:" Vse tisto, česar nisem omenil, se mi zdi dobro ali pa odlično. " Povedal mi je, naj pišem z glavo, ne s srcem. Rekel mi je, da se lasje svetijo samo, če jih dolgo češemo, isto pa velja za stil."..." Kar je hotel, je bilo seveda to, da bi pisala kolikor mogoče tako kot on, če bi le mogla. To je nadutost, ki sem jo pri pisateljih pogosto zasledila; bolj ko je pisec imeniten, bolj je ta nadutost poudarjena. Vsi mislijo, da bi moral ves svet pisati kot oni, ne tako dobro, bog ne daj, pač na isti način. Tako kot si gore želijo predgorja." ( str. 156-157)
..." Jezik je kot počen lonec, po katerem udarjamo napeve za medvedji ples, radi bi pa ganili zvezde." Govorimo, in jezik žalovanja se nam zazdi prav kretensko neustrezen. Kot bi govoril o bolečini nekoga drugega. Ljubil sem jo; bila sva srečna; pogrešam jo. Ni me ljubila; nisva bila srečna; pogrešam jo. Izbira je majhna: brbljanje zlogov." ( str. 166)
..." Ko si mlad, si misliš, da se starci pritožujejo nad izrojevanjem življenja samo zato, da bi laže umrli, ker bi jim bilo manj žal. Ko si pa star, te draži, kako mladi nenehno ploskajo vsakemu novemu odkritju- izumu kakega novega ventila ali zobca- ne da bi se zavedali barbarstva sveta. Ne trdim, da je šlo na slabše; trdim samo, da mladi ne bi opazili, če bi šlo. Stari časi so dobri, ker smo bili tedaj mladi in nismo vedeli, kako nevedni so mladi lahko. " ( str. 172)
..." Človeštva ne moreš spremeniti, samo spoznaš ga lahko. Sreča je škrlatno ogrinjalo s scefrano podlogo. Ljubimci so kot siamski dvojčki, dve telesi, ena sama duša. A če eden umre prej, se za tabo vleče truplo. Vse to zato, ker hočemo rešitev. In tega je kriv naš ponos- rešitev, cilj, vzrok; a ko pridejo boljši teleskopi, se pokaže več zvezd. Človeštva ne moreš spremeniti, samo spoznaš ga lahko." ( str. 174)
..."Za nekatere je življenje bogato in kremasto, kot narejeno po kakem kmečkem receptu, ki pozna izključno samo naravne sestavine, umetnost pa je bled komercialni izdelek, ki ga zvečine sestavljajo umetna barvila in arome. Za druge je Umetnost tista prava; polna je, živahna in emocionalno zadovoljujoča, medtem ko je Življenje slabše od najbednejšega romana: brez zgodb, polno ničetov in falotov, z duhom se ne ukvarja, ukvarja se z neprijetnimi nezgodami, ki vodijo k bolečemu in predvidljivemu razpletu. Pripadniki slednjega stališča kaj radi citirajo Logana Pearsalla Smitha: "Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje. " ( str. 176)
..."Vrednost človeka lahko izračunamo po številu njegovih sovražnikov, pomembnost knjige pa po slabih ocenah, ki jih dobi. Kritiki so kot bolhe: vedno gredo na sveže perilo, ljubijo pa tudi čipke."
Pismo Louisi Colet, 28. junija 1853 ( str. 178)

..."O kritiki! Večna povprečnost, ki živi od genija, ga blati in izrablja! Prekleti majski hrošči, ki cefrate lepe liste Umetnosti! Če bi cesar nekega lepega dne odločil in bi ukinil tiskarstvo, bi se na kolenih odpravil v Pariz in mu v znamenje hvaležnosti poljubil rit."
Pismo George Sandovi, 1. januarja 1869 ( str. 179)

Obzorja, 1988, 195 str. (Zbirka Gibraltar: sodobni evropski roman)