V knjigi so (i)zbrani eseji oz. kolumne, ki so bile objavljene v različnih periodikah (Razgledi, Delo, Mladina) na temo umetnosti, naroda in boga.
ODLOMKI:
..."Preprosto povedno, odhaja v svet, kjer čas teče drugače.
Odhaja v državno upravo. To, da državni upravi čas teče drugače kot nam smrtnikom, je pravo in edino možno pojasnilo, za vse njeno ravnanje. Občan nekaj predlaga in desetletje kasneje državni uradnik trzne- tako dolgega zamika ne moremo pojasniti z ničemer drugim, marveč le z razlago o dveh povsem različnih tokovih časa. Hej, saj ste kdaj gledali posnetek zasedanja parlamenta in priznajte, zagotovo se vam je zazdelo, da so oni gospodje in par gospa tam nekako... kako bi rekli... iztaknjeni iz časa? Da ne razpravljajo o nujnih zadevah globalnega tehnološkega izziva, ki stoji pred malim narodom, marveč o narodni spravi, recimo. Vojna se konča leta 1945, leta 1998 pa državni uradniki razpravljajo o tem, kdo je dobil, kdo zgubil, kdo je sploh kapituliral, kdo ne in podobno. Če to ni drugačen tok časa, kaj pa je potem? Rabite še kakšen dokaz? Se mogoče pravdate? Se pritožujete nad počasnim delom sodišč? Niso počasna, le čas jim drugače teče, razumite vendar. Uradnik obrne fascikel ali dva, pa minejo leta in proces zastara. Kje pa je konec državen uprave in kdo še sodi vanjo? Državnih uslužbencev je obilo in silno so si različni; druži jih le enak tok časa."... ( str. 91)
..." Ker vsak med nami misli, kako grdo ga je Bog zajebal, ker ga je rodil kot Slovenca. Zato. Pika, Avtor, umetnik, talentiran in izobražen človek, je porinjen med prostake in butlje, ki ga niti približno ne cenijo, še več, zaničujejo ga in pljujejo po njegovi drugačnosti in vzvišenosti, dokler ubogo revše ne kloni in potone v blato. Dobro, je to občutje avtohtono? Nikakor ne, vendar se za njegovim poreklom ne ozirajte proti zahodu, kamor so zadnja leta usmerjene vse glave, marveč proti materi Rusiji. V Ameriki je zgodba o človeku, ki pride za božji hrbet, standard in prava folklora. Le nadaljevanje je drugačno. Prišlek pograbi zadeve v svoje roke in svet spremeni po svojem obličju. Imenujte to ameriški način, sen ali kakor hočete, v bistvu gre za totalno nezmožnost dojemanja pasivnosti v ekzilu - kaj pa je zgodovina Amerike drugega kot zgodba o ljudeh, ki so jih pregnali Bogu za hrbet, v največjo vukojebino, kar so se je angleški gospodje lahko domislili, prišleki pa so iz nje naredili najmočnejšo državo sveta. V Rusiji so pošiljali kaznjence v Sibirijo in izgnanci je niso prav nič spremenili, bolj jamrali so- upravičeno, verjamem. Zakaj se niso lotili spreminjanja? Zaradi drobne razlike med angleško in rusko justico- Angleži so izganjali brez povratka, dosmrtno, Rusi pa povečini za določeno časovno obdobje, zato so bili njihovi kaznjenci čakali, da izgnanstvo mine, prihodnji Američani pa so morali pljuniti v roke. Je mogoče, da je posebnost slovanske duše posledica drobne pravne razlike?
Slovenski Martini Kačurji torej čakajo, da kazen mine, saj ne spremenijo ničesar. Kazen bo minila smrtjo in več sreče bodo mogoče imeli prihodnjič; očitno verjamejo v reinkarnacijo, zatorej lahko mirno sklepamo, da je povprečni slovenski umetnik vedno budist. Pa Lepa Vida? To je izvozni mit - Kačur je naš mit, ko smo sami med sabo, ko pride tujec, potegnemo na plan Lepo Vido in rečemo, hoj, hej, taki smo. Kačurja pa pod mizi ali v omaro, reveža. Spet formula: Martin Kačur:Lepa Vida = import: export.
E, sama teorija. Še nekaj praktičnega, nasvet, po katerem bodo z veseljem planili vsi, ki se ukvarjajo s čistostjo rase; od raznih strankarskih prvakov do tistih, ki podeljujejo državljanstvo, Kako torej ločiti čistokrvnega Slovenca od tujca? Rodovnike za pet kolen nazaj je moč ponarediti, izpit iz znanja slovenščine preplonkati ali se ga celo naučiti. Ena sama pot je, eno samo nezmotljivo pravilo: pravi Slovenec je tisti, ki bi rad bil kaj drugega. Ergo, tisti, ki bi bili radi Slovenci, to zagotovo niso." ...( str. 100-101)
Založba Goga, 2002; 131 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar