22. januar 2012

Miha Mazzini: TRENUTKI SPOZNANJA


Do kod lahko sega groza spoznanja? Preberite Mazzinijeve Trenutke spoznanja in vaš pogled na svet se bo spremenil.

ODLOMKI:
..." Sedela je pred njim in videl jo je čutiti. Radoživost, poskočnost, veselje do življenja, pomlad, metulje. Prenašal jo je ne samo v prostoru in času, marveč tudi skozi letne čase. Ogromna gmota pred njim se je razprla in videl je deklico. Solze so se ji pričele nabirati v očeh in zdaj zdaj se bo prva utrgala in padla.
Videl je lepoto v njej začutil življenje v sebi. Polnila ga je toplota, žarenje, ki je prihajalo iz njega samega in se je spreminjalo v nikoli doživeto milost. Občutek je imel, da se bo razpočil, da je en sam človek premalo za to popolno občutje; in v tistem trenutku je v njenih očeh zagledal, da ga vidi takega, kot se on počuti. Da sta se združila v eno, da..."... ( str. 79)
..."Spreletela me je misel na lastno smrt, na padec v nič, in zagrizel sem se v odejo z vso močjo in zadušil krik; saj sosedje ne bi prišli pogledat, kaj se dogaja, a za vsak primer. Srce mi je razbijalo in panika mi je stisnila zatilje. Pa še rok oddaje razdelane zgodbe za scenarij se je približeval. Vstal sem in šel tipkat. Saj je vedno tako, sem si rekel: pisanje je eno samo dolgo prekladanje in pripravljanje, oklevanje in boj s samozaupanjem, strah pred tem, da se ne bo odprlo, pa kjerkoli že je tisto, od koder tečejo zgodbe. Potem končno krene in edina skrivnost je, da se ne smeš ustaviti; pisati moraš, pa če padeš s stola in če se ti mehur skoraj razpoči. Počutiš se, kot bi se moral počutiti zmerom in še bolj, ravno zaradi tega, ker veš, da bo kmalu minilo. Se je moj oče počutil podobno, ko je preračunaval tiste bilance? Ko je iskal napake, prikrite prevare; prvič sem ga zagledal kot nekakšnega detektiva in upal, da sem si črke prilastil vsaj tako dobro kot on številke. In da imava vsaj kaj skupnega."...( str. 223-224)
..." Jean Jaques Rousseau, veliki pedagog, je svojih pet otrok dal v sirotišnico, da je lahko v miru pisal knjige o vzgoji." ...(str. 275)
..."Pogledal sem proti zaprtim vratom. Čarovnica je v mojem stanovanju, kako se je to lahko zgodilo? Osme let psihoterapije, kakšni stroški! Prva tri leta po dvakrat na teden, tako nujno je bilo. Pozneje po enkrat, potem vsaka dva tedna. A vseeno - začel sem računati, koliko me je to stalo, a sem raje odnehal. Nekoč sem po naključju ujel na televiziji prenos nekega tekmovanja jezdecev v preskakovanju ovir in eden od tekmovalcev na plemenitem žrebcu se je pisal tako kot moj terapevt. Lahko bi bil njegov sin. Gledal sem čudovito žival in, pregibanje njenih mišic, in si rekel, evo, moj denar, je vsaj v eni teh močnih nog. Vzdihnil: ves ta luksuz so omogočile moja in njej podobne mame. Kakšni stroški! Kakorkoli, pomagalo je. "... ( str. 281)
..." Ne samo ubiti, tudi pogovoriti se ne morem več z njo. To pa je bolelo. Da ji ne morem razkazati stanovanja, pokazati hranilnih knjižic, za katere niti žena ni vedela, jo peljati v garažo, se kakor po naključju sprehoditi z njo mimo mojih diplom, ki uokvirjene visijo na zidu hodnika.
Z vso močjo sem si zaželele enega samega trenutka, ko bi bila moja mama pri svoji prejšnji pameti, četudi še vedno v tem starem telesu; trenutka, ko bi me lahko videla, prepoznala in bi v njenih očeh videl, da se sramuje vsega, kar mi je izrekla in storila. "... ( str. 286)
..." Gledal sem njen spokoj , njeno potovanje, mir in pozabo, ki sem ji jo prinesel in začel sem jokati. Naslonil sem čelo na vzglavnik sovoznikovega sedeža in se prepustil solzam. Jokal sem zase, za izgubljenimi leti, za puncami, s katerimi ne bom spal, za življenji, ki jih ne bom preživel, ta svetovi, ki jih ne bom videl. Jokal sem nad tistim, kar mi raste v črevesju. Jokal sem nad tem, da ne upam v bolnico zato, ker moraš tam napisati telefonsko številko, ki naj jo obvestijo, jaz pa ne morem povedati niti ene, Jokal sem, nad strahom pred smrtjo, nad osamljenostjo, samoto, in samostjo. Jokal sem nad vsem, kar bi lahko bil , pa nisem. Jokal sem nad dvajsetimi leti, ki sem jih preživel s temi ljudmi, ki sem jih imenoval prijatelji, pa si nisem upal priznati, da to niso. Jokal sem nad svojo drugačnostjo, jokal nad tem, da sem verjel, da človek mora biti povezan z drugimi ljudmi, sicer ni človek in zato vztraja v praznih povezavah. Da sem moral srečati človeka, ki je otok, da sem se lahko zjokal, ker sem otok tudi sam. " ... (str. 309)

Študentska založba, 2007; 347 str. (Knjižna zbirka Beletrina).

Ni komentarjev: