Amos Oz odpre najbolj skrite kotičke človeškega srca.ODLOMKI:
..." Ampak kaj sem se pravzaprav naučil od njega?
Mogoče tole: metati več kot le eno senco. Ne pobirati rozin iz kolača. Bolečino držati na vajetih in jo obrusiti. In še nekaj, kar je moja stara mati izrazila ostreje, kot sem kdaj prebral pri Agnonu: "Ko nimaš več solz, da bi jokal, ne jokaj. Smej se."..."( str. 136)
..."Ljubezen je čisto nekaj drugega. V ničemer ni podobna velikodušnosti in tudi ne sočutju. Nasprotno. Ljubezen je svojevrstna mešanica dveh nasprotij, naj bolj egoističnega egoizma in popolne predanosti. Paradoks! Poleg tega, ljubezen, ves svet nenehno govori o ljubezni, ljubezen, ljubezen, ampak ljubezni si vendar ne izbereš, temveč se z njo okužiš, znajdeš v njenih krempljih, napade te kot bolezen, doleti te kot nesreča. O čem torej se mora človek odločiti? Med čim in čim morajo ljudje izbirati skoraj vsako minuto? Ali velikodušnost - ali zlo. To ve že vsak otrok, pa zlu kljub temu ni konca. Kako to razložiti? Vse to imamo očitno od jabolka, ki smo ga pojedli tam: pojedli smo zastrupljeno jabolko.""... ( str. 249)
..."Nismo hotele biti take kot mama; jidiš je bil v naših očeh povezan z grajanjem, zmerjanjem in ukazovanjem. Vse, kar je oče v potu svojega obraza zaslužil s svojim mlinom, je iztisnila iz njega in zapravila za drage šivilje, ki so ji šivale luksuzne obleke. Ampak tistih elegantnih oblek ni skoraj nikoli oblekla, od same skoposti je svojo gala garderobo hranila v globinah omar, po hiši pa je ves dan letala v stari mišje sivi jutranji halji. Samo nekajkrat na leto se je mama nališpala ko carska kočija in šla taka v sinagogo ali na dobrodelni ples: da jo bo vse mesto videlo in pokalo od zavisti. Nas pa je nadirala, da bomo ruinirale papana. "... ( str. 283)
..." Mogoče je vse to samo komedija, svet hodi po utečenih poteh - mačka doji mladičke, obuti maček liže samega sebe, stres z brki in se prepušča zabavi na dvorišču?
Se še spomniš, kaj piše v Salomonovih pregovorih? Piše: Sin moder razveseljuje ičeta, sin bedak pa je žalost materi svoji! Če se je sin dobro posrečil, če je pameten, potem se oče veseli, postavlja se s sinom in tudi požanje vse plus točke. Če pa se sin bognedaj no dobro posrečil in je zabit ali problematičen ali prizadet in zabrede v kriminal - no potem je to gotovo materini krivda in vsa skrb in vse trpljenje gresta v celoti na njen konto."... ( str. 295)
...Čez nekaj tednov je jeza splahnela. In skupaj z jezo sem izgubil ščit, svinčeno ogrinjalo, ki me je prve dni varovalo pred šokom in bolečino. Odtlej sem bil brez zaščite in izpostavljen vsemu.
Manj ko sem sovražil mater, bolj sem zaničeval samega sebe.
Še vedno pa ni bilo v mojem srcu prostora za materino trpljenje, za njeno osamljenost, za njeno čedalje bolj zadušljivo tesnobo, za strašen obup zadnjih noči njenega življenja. Še zmeraj sem preživljal edinole svojo nesrečo, ne njene. A zdaj nisem bil več hud nanjo, obratno, obdolževal sem samega sebe: če bi bil boljši, bolj vdan sin, če ne bi imel svojih stvari razmetanih po tleh, če ji ne bi nagajal, če bi pravočasno delal domače naloge in vsak večer rade volje odnesel smeti, ne da bi me bilo treba prej ozmerjati, če ji ne bi oteževal življenja, če ne bi rogovilil, če ne bi pozabil ugasniti luči, če ne bi prišel domov z raztrgano srajco, če ne bi z blatnimi čevlji tacal po kuhinji. Če bi bil vsaj malo bolj obziren do njene migrene. Ali se vsaj trudil delati to, kar je želela, da bi bil končno malo manj šibek in bled, se vsaj trudil pojesti vse, kar je skuhala in postavila na mizo, in ji pri tem ne delati tolkerih težav. Ko bi vsaj bil malo bolj družaben otrok, njej na ljubo, ne tak samotar, malo manj mršav in klavrn , zato pa temno zagorel in atletski, kakršnega si me je želela!
Ali pa mogoče ravno obratno? Če bi bil še veliko bolj šibek, bolehen, hrom v invalidskem vozičku, jetičen ali celo od rojstva slep? Njena dobrotljivost in velikodušni značaj ji vendar ne bi nikoli dovolil, da bi pustila na cedilu otroka, ki ga tepe usoda, ga prepustila njegovi nesreči in kar odšla? Ko bi vsaj bil invaliden otrok brez nog, ko bi vsaj pravočasno stekel pod kolesa mimovozečega avta, da bi me povozil in bi mi amputirali obe nogi, mogoče bi bila mati potem bolj sočutna? Me ne bi zapustila? Bi ostala, da bi še naprej skrbela zame?
Če me je mati zapustila tako, ne da bi se ozrla, potem je bil to nedvoumno znamenje dejstva, da me nikoli ni ljubila. Če ljubiš, tako sem si vbijal v glavo, če ljubiš, odpustiš vse, razen izdajstva. Odpustiš tudi sitnarjenje in izgubljeno kapo in bučke, ki so ostale na krožniku.
Zapustiti pomeni, izdati. In ona- ona naju je oba izdala, očeta in mene. Nikoli v življenju je ne bi tako pustil na cedilu, kljub njeni migreni, čeprav sem zdaj že vedel, da naju nikoli ni ljubila, nikoli v življenju je ne bi zapustil, kljub njenim pogostim, dolgim molčanjem in zapiranjem v zatemnjeno sobo in kljub vsem njenim muham. Včasih bi se mogoče razjezil, mogoče bi kdaj kakšen dan ali dva ne govoril z njo, ampak je ne bi preprosto pustil na cedilu. Nikoli.
Vse matere ljubijo svoje otroke: to je naravni zakon. Celo mačka ali koza. Celo matere zločincev ali morilcev. Celo matere nacistov. Celo matere umsko prizadetih, ki se slinijo. Celo matere pošasti. Da samo mene ni mogoče ljubiti, da je moja mati zbežala od mene, je samo dokaz dejstva, da v meni ni ničesar, kar je mogoče ljubiti. Z mano je nekaj narobe, nekaj zelo hudega, odbijajočega in strah vzbujajočega, nekaj res grozovitega, še bolj gnusnega od pohabljenosti ali bebavosti ali norosti. Nekaj v meni je brezupno odvratno, tako grozovito, da me celo moja mati, občutljiva ženska, ženska, ki je celo ptiča, berača, zablodelega mladička obsipala z ljubeznijo, ni mogla več prenašati, tako da je naposled morala pobegniti pred mano, kot je le mogla daleč. Arabci imajo pregovor, kul kird bi ain imo gazal, v očeh svoje matere je vsaka opica gazela. Razen mene.
Ko bi bil vsaj malo ljubek, čisto malo, tako kot so v očeh svojih mater ljubki vsi otroci tega sveta, celo najgrši in najzlobnejši otroci, celo tisti moteni, nasilniški otroci., ki so za zmeraj leteli iz šole, celo Bjanka Šor, ki je s kuhinjskim nožem zabodla deda, celo Jani, ki ima elefantiazo in sredi ceste odpne zadrgo in ga potegne ven in ga kaže dekletom. Ko bi bil vsaj dober, ko bi se vsaj obnašal tako, kakor me je tisočkrat prosila, tepec pa je sploh nisem poslušal - ko ji takrat pri sederju, vsaj ne bi razbil tiste modre sklede, ki jo je podedovala od matere svoje stare matere - ko bi si bedak vsaj vsako jutro temeljito umil zobe, zgoraj in spodaj in okrog po kotičkih, brez goljufije - ko bi takrat vsaj ne ukradel pol funta iz njene denarnice in se potem vsaj ne bi tako nesramno lagal in tajil krajo- ko vsaj nehal misliti grde misli in svoji roki nikoli ne bi dovolil, da seže v hlače pižame - ko bi bil vsaj jaz, kot drugi, vreden, da bi imel mater- "....( str. 344-346)
..." Čez nekaj let, v Karem Avrahamu, na Amosovi ulici, v tesnem in trohnečem pritličnem stanovanju, pod Rozendofovimi in zraven Lembergovih, med plčevinastimi kadmi in vloženimi kumarami in pelargonijo, ki je hirala v zarjavelem kanistru za olive, ves dan ovita v vonj po zelju, perilu in kuhani ribi in v smrad po zasušenem urinu, je moja mati začela ugašati. Nemara bi lahko stisnila zobe in prenesla nesrečo in izgubo. Revščino. Razočaranja zakonskega življenja. To, česar ni mogla prenesti, je bilo, tako se mi zdi. življenje, ki se je izgubljalo v ničvrednosti. " ...(str. 350)
..." Tista leta sem, kakor rečeno, upal, da bom, ko bom velik, postal knjiga.
Ne pisatelj, temveč knjiga, In sicer- iz samega strahu.
Kajti počasi je vsem postajalo jasno, vsem, katerih sorodniki niso prišli v Deželo, da si jih Nemci pobili. V Jeruzalemu je vladal strah, ki so ga ljudje na vse kriplje poskušali zakopati čim globlje vase. Rommlovi tanki so vendar prišli skoraj do meje Dežele Izraela. Italijanski bombniki so med vojno bombardirali Tel Aviv in Hajfo. In kdove kaj nam bodo še naredili Britanci, preden odidejo. In po njihovem odhodu se bodo dvignile horde krvoločnih Arabcev, milijoni razvnetih muslimanov in nas v najkrajšem lasu vse poklali. Niti enega otroka ne bodo pustili pri življenju.
Seveda so se odrasli zelo trudili, da v navzočnosti otrok ne bi govorili o vseh teh grozotah. Vsaj ne v hebrejščini, Ampak včasih jim je ušla kakšna beseda. Ali je kdo zakričal v spanju, Stanovanj si bila vsa majhna in tesna ko kletke. Zvečer, potem ko smo ugasnili luč, sem jih slišal, kako šepetajo nad kozarcem čaja in piškoti znamke Frumin in slišal: Chelmno, nacisti, Vilna, partizani, akcije, taborišča smrti, vlaki smrti, stric David in teta Mlaka in tudi mali Daniel, moj bratranec, moj vrstnik.
Strah je nekako proniknil vame. Otroci tvojih let ne odrastejo zmeraj. pogosto pridejo in jih pobijejo že v zibki. Ali v vrtcu. Na Nehemijevi ulici je neki knjigovez doživel živčni zlom, pritekel je na balkon in kričal: Judje, na pomoč, pohitite, kmalu nas bodo vse skurili. Zrak je bil s strahom. In jaz sem morda že doumel, kako lahko je ubiti človeka.
Sicer se da zlahka sežgati tudi knjige, ampak če bom knjiga, ko bom velik, se bo gotovo pokazala možnost, da kljub vsemu preživi vsaj en izvod, če ne tukaj, pa v kakšni drugi deželi, v kakšnem drugem mestu, v kakšni odročni knjižnici, v kakšnem od boga zapuščenem kotu knjižne police: saj sem na lastne noči videl, kako se knjige lahko skrijejo, kako enostavno poniknejo v temo prahu med natlačenimi knjigami, smuknejo po kupe zvezkov in časopisov, najdejo temno skrivališče za drugimi knjigami - "...
(str. 477)
..."Ta skromna knjiga je delovala name kot obrnjen kopernikanski obrat: Kopernik je odkril, da napa Zemlja ni središče univerzuma, temveč samo planet v enem od mnogih sončnih sistemov. Sherwood Anderson pa je meni odprl oči za tisto okrog mene, kar je vredno opisovanja. Po njegovi zaslugi sem naenkrat dojel, da opisani svet ni odvisen od Milana in Londona, temveč zmeraj kroži okrog piščeve roke v kraju pisanja: tukaj si - tukaj je središče univerzuma.
In tako sem si izbral mizo v kotu zapuščene študijske sobe za časopisno čitalnico v pritličju kulturnega doma na koncu kibuca. Tam sem vsak večer odprl rjav šolski zvezek z napisom: "Navadni zevzek" in "40 listov". Zraven zvezka sem položil kuli znamke Globus in svinčnik z radirko na koncu z napisom: "Osrednje oskrbovalno podjetje, d. o. o." in plastično skodelico bež barve z vodo iz pipe.
Tukaj je središče univerzuma. " ...( str. 747-768)
Mladinska knjiga (zbirka Roman), 2012; 884 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar