22. september 2012

Goce Smilevski: SESTRA SIGMUNDA FREUDA

Roman je takoj po izidu leta 2010, prejel nagrado Evropske unije za književnost.

ODLOMEK:
..." Odmaknil je moje prste s svoje rame.
   " Lahko greš kamor hočeš: Vendar ne z menoj. Rojena si, da bi bila kamen, ob katerega se spotaknejo tisti, ki jim lažeš, da jih ljubiš. Ti ne moreš ljubiti, Tisti, ki zares ljubijo, s svojo bolečino ne obremenjujejo tistih, ki so nehali ljubiti. Ti pa samo prinašaš nesrečo. Sebi in tistim, ki jim lažeš, da jih ljubiš." Spet sem stegnila prste k njegovi rami, on pa jih je odrinil z roko, še preden sem se ga dotaknila, in dodal: "Nočem te videti nikoli več."
    Zaželela sem si, da bi ga ranila. Zaželela sem si, da bi mu z nekaj besedami povzročila prav toliko bolečine, kolikor mi je je on povzročil tiste mesece. Rekla sem mu:
    "Prav takšen lopov si, kakor tvoj oče. Ne tisti, ki te je vzgojil, temveč tisti lopov, ki je takoj, ko je izvedel, da te je spočel, pobegnil od tiste, v katere maternico je vrgel svoje seme. Prav takšen si, kakor tista, katere kri nosiš, in katera bi te, če te ne bi dala v posvojitev, zavrgla, da bi umrl na ulici, da ji ne bi bil napoti, ko so stranke legale med njene noge. Nekoč si se spraševal: 'Kdo sem?' Zdaj poznaš odgovor. Ti si plod lopova in prostitutke. To si.""...( str. 134)

..." Leta so minevala, jaz pa nisem pozabila Rainerja; enako ste me bolela ljubezen in sovraštvo do njega. Velikokrat sem odšla do njegovega doma; če je bil dan, sem potrkala, če je bila tema, sem pogledala, ali je za zavesami luč; vendar je bilo tam pusto, kakor je pusto v meni. Čutila sem, da me ljubezen in sovraštvo trgata na dva dela, oba sta me vodila v obup, saj sta imela kam pasti: kajti odsotna sem bila v življenju tistega, ki sta mu bila namenjena., on pa je bil zame bolj prisoten od mene same. " ( str. 136-137)

..."Živeti ali ne?- vprašanje, ki kakor da bi si ga zastavljala Durerjeva Melanholija, se je spremenilo v vprašanje mojega obstoja. Temu vprašanju, ki ga je zastavljala neka senca v meni, sem poskusila pobegniti, ravno tako, kakor sem se izogibala ogledalu. Celo dom mi je prestavljal nekakšno ogledalo, senco sence, ki mi je zastavljala vprašanje, ki je omahovalo med obstajanjem in neobstajanjem, in zato sem celo, kadar je mraz rezal do kosti, celo, kadar je veter bičal tako močno, da je bilo treba zapreti oči, tavala po ulicah, se ustavljala na mostovih, stopila v kakšno sinagogo ali cerkev, sedla na kakšno klop, in si tako zračila dušo kakor tkanino, v kateri se je nabral grenak vonj. Med temi tavanji po mestu je moj pogled včasih nehote padel na kakšno veliko steklo, površino reke ali kakšne luže in takrat sem se, nehote soočala s svojo podobo, pogledom, uprtim v odsotnost. In ves čas, ne glede na to, kako zelo se poskušala utišati svojo notranjo senco, ne glede na to, kako zelo sem obračalo pogled proti nekakšni svetlobi, ki bi morala uničiti njen obstoj, je senca zastavljala svoje vprašanje: Živeti ali ne?"... ( str. 140-141)

..."Vsi normalni ljudje so normalni na enak način, vsak nor človek, pa je nor na svoj način." ...(str. 161)

..."Na srečanj v veliki dvorani Gnezda, nas je prihajalo malo. Zbirali smo se samo tisti, ki smo stalno ali občasno čutili, da nas norost sili diskutirati o filozofskih temah; na teh srečanjih smo bili videti kot ljudje, žejni pogovorov, hkrati pa, kakor da smo bili prisiljeni k pogovarjanju, kakor da nam neka mučna sila v nas ni dala miru, mi pa smo jo hoteli vreči iz nas z besedami. Zelo pogosto smo diskutirali o tem, zakaj sta normalnost in norost kakor dva različna svetova.
   "Nerazumevanje je tisto, kar razdvaja normalnost in norost. Norost ne razume normalnosti, normalnost pa ne razume norosti, " je nekoč rekel doktor Goethe.
   "Ne," je rekla Klara. "Norost ne razume sebe in normalnost ne razume sama sebe. Tisto, kar razdvaja normalnost in norost, pa je strah - normalnost se boji norosti in norost se boji normalnosti. Če bi norost sprejela realnost normalnosti- bi uvidela ne-realnosti, ki jih je ustvarila, in s tem bi izginile, z njihovim izginotjem pa bi izginila tudi sama norost. Če pa bi se normalnost pozorno zagledala v norost, bi tam ugledala neznosne resnice, ne samo o norosti, temveč tudi o sebi, zato bi razpokala njena fasada, izginil bi oklep in vidne bi postale vse nenormalnosti, ki jih nosi v sebi tisto, kar se imenuje normalnost, na mestu uničene normalnosti pa bi zavladala norost. Soočenje s tistim drugim tako za norost kakor za normalnost pomeni smrt in spreminjanje v lastno nasprotje in negacijo."... ( str. 210-211)
... "Zakaj tistih, ki hočejo oditi, ne pustite domov?" je v prostoru, kjer smo pletli, Klara nekega popoldneva vprašala doktorja Goetheja.
  "Zato, ker njihovo mesto ni tam, temveč tukaj, je odgovoril doktor Goethe.
  "Kako pa veste, je njihovo mesto ni tam, temveč tukaj?"
  " Zato, ker zakon določa, da mora biti nor zaščiten pred svojo norostjo in da morajo biti normalni zaščiteni pred norimi."
   "Če ne prekršijo nobenega zakona, nočejo pa biti tukaj, imajo pravico biti svobodni, " je rekla Klara. "Ali pa je sama norost kršenje zakona?"
    "V sami norosti je skrit potencial, da bo storjeno dejanje v navzkrižju z zakonom."
     "V vsakem človeškem bitju je skrit potencial, da stori dejanje v navzkrižju z zakonom. Zakaj torej ne spravite  vsega človeškega rodu v zapore in norišnice?"
   "Včasih pomislim, da je to, da ste ena od redkih, ki ni nikoli zahtevala, naj ji dovolimo oditi od tukaj, rezultat vašega uživanja v tem, da imate pripombe, da iščete napake. Napake so povsod. Morajo biti, ker niti en sistem ni popoln. Vendar pa je ta sistem srbi za paciente z duševnimi boleznimi najboljši možni način."
  " Ne. Svoboda je prvi pogoj za kakršnokoli skrb za koga. Velika večina pa se tukaj počiti kakor zaporniki."
   " Razumeti morate, da se nori, ne glede na to, kje so počutijo kakor zaporniki - morda je prvi korak k norosti občutek, da je svet zapor, svet s svojimi zakonitostmi - ne mislim na družbene, temveč naravne - se doživlja kakor zapor, od tam pa morda izvirajo tudi ustvarjanja lastnih svetov, s svojimi zakonitostmi, vendar pa občutek ujetništva ostaja večen." Klobka volne se je skotalila iz naročja doktorja Goetheja in padla na tla. Vstal je, pobral klobko, spet sedel, in medtem ko je pletel naprej, nadaljeval: "Vam in vaši prijateljici, " je rekel in pokazal name, "vama je lahko, vidve igrata polnorost, polnormalnost. Za vaju je tole, kar imenujete zapor, tole tukaj je za vaju osvoboditev iz zapora, ki sta ga čutili zunaj. To sem že takoj doumel. Vidve sta tukaj kakor na dolgih počitnicah, To je prekrasno, zares prekrasno: vaša brata plačujeta za vajino bivanje, vidve uživata v svobodi tega zapora, kakor imenujete našo bolnišnico, v nasprotju z nesvobodo, ki sta ju občutili zunaj, nesvobodo in prisilo, ki sta precej manjši od nesvobode in prisile, ki ju občutijo tisti, ki si zares bolni, vsekakor, ne pa globok razdor v sebi. Ja, vidve sta tukaj zares na dolgih počitnicah. In to spoštujem, spoštujem vajino izbiro, samo prosim vas, da tudi vi spoštujete moje delo in se ne vmešavate vanj," je rekel doktor Goethe in naprej pletel dolg črn šal. ".... ( str. 215-216)

..."Spomnila sem se, da je nekoč davno rekla, da so vsi normalni ljudje normalni na enak način, vsak nor človek pa je nor na svoj način. In pomislila sem, prav tako kot takrat, ko sem veliko let pred tem prvič vstopila v sobo za umiranje v Gnezdu, da so v umiranju vsi različni in vsi podobni.: vsi izpustijo dušo z izdihovanjem, vendar vsak izdihuje na svoj način." ( str. 262)

..."pozabila bom, da sta bili na začetku mojega življenja ljubezen in bolečina. Pozabila bom prvo bolečino Pozabila bom tisto tiho kapljanje krvi iz skrite rane Pozabila bom prvo bolečino in prve besede ki se jih spominjam Besede svoje matere Bolje bi bilo če te ne bi rodila

Pozabila bom da sem se rodila

To sem ponavljala medtem ko sem čakala na smrt Ponavljala sem da je smrt samo pozaba in si ponavljal kaj vse bom pozabila

Pozabila bom  "....  
  
Cankarjeva založba, 2012; 284 str.