Poetično zapisane legende, ki prihajajo z Jutrovega in so malo manj znane.ODLOMEK:
"Mati svetega Petra ni bila taka, da bi mogla priti v nebeško kraljestvo. Mislila je vedno le na denar in nikdar ni dala niti vinarja niti grižljaja kruha revežem. ki so prosili pred njenimi vrati. Vendar pa je Zveličar prav dobro občutil, da sveti Peter ni mogel razumeti, kolikšna je bila materina skopost in da zardi tega ni mogla biti zveličana.
"Sveti Peter , kako moreš biti prepričan, da bi bilo tvoji materi všeč pri nas?" je vprašal.
"Glej, tako govoriš,le zato, da ne i uslišal moje prošnje," je odvrnil sveti Peter. "komu ne bi bilo všeč v nebesih?"
"Kdor ne občuti veselja zaradi veselja drugih, temu ne more biti dobro tu, " je odgovoril Zveličar.
"Potem so pa tu še drugi, ki tudi ne spadajo semkaj," je dejal sveti Peter, in Zveličar je vedel, da misli s tem njega.
Tedaj mu je bilo zelo bridko, zakaj videl je, da sveti Peter v svoji veliki žalosti ne ve več, kaj govori. Čakal je še nekaj časa, ker je upal, da bo sveti Peter svoje besede obžaloval in spoznal, da njegova mati ne spada v nebesa. A sveti Peter ni hotel iti vase.
Tedaj je Zveličar poklical angela in mu ukazal, naj se popelje v pekel in privede mater svetega Petra v nebesa.
"Daj Gospod, da vidim, kako jo bo privedel," je zaprosil sveti Peter.
In Zveličar ga je prijel za roko in ga odvedel ven na skalo, ki je bila z ene strani zelo strma. In mu je treba le nekoliko se kloniti čez rob in bo videl naravnost dol v pekel. Sprva sveti Peter ni razločil nič več, kakor če bi pogledal v vodnjak. Bilo je, kakor bi se pod njim odprlo neskončno brezno.
Z veliko težavo je najprej spoznal angela, ki je šel v prepad. Sveti Peter je videl, kako je hitel angel, v najtemnejšo globočino in je le prav malo razprostrl krila, da se ne bi prenaglo pogreznil navzdol.
A ko so se oči svetega Petra nekoliko privadile temi, je videl več in več. Predvsem je videl, da so bila nebesa na okroglem hribu, ki se je sredi njega skrivala širna globel. Na dnu globeli so bivali zavrženci.
Videl je, da se je angel precej časa pogrezal in pogrezal, preden je dospel v globočino. Peter se je zgrozil, da je bilo tako daleč do tja.
"Če bi se le vrnil z mojo materjo!" je dejal.
Zveličar ga je le pogledal z velikimi žalostnimi očmi in dejal:
"Ni je tako velike teže, ki je moj angel ne bi mogel dvigniti in nesti."
" Prepad je bil tako globok, da ni mogel prodreti vanj noben sončni žarek in je bila vsepovsod sama črna tema. Pa se je zdelo, kakor bi angel prinesel s svojim poletom tudi nekoliko jasnosti in svetlosti, tako da je sveti Pete utegnil videti, kakšno je tam spodaj. Zagledal je neskončno, črno skalnato pustinjo. Tla so bila pokrita z ostrimi, ošiljenimi skalami in med kamenjem so bile črne luže. Na dolgo in široko ni bilo videti ne bilke ne drevesa in nobenega znaka življenja.
A vsepovsod so plezali nesrečni mrtveci na ostre , skalnate čeri. Viseli so na kamenju v upanju, da se jim bo vendarle posrečilo prilesti iz globeli. A ko so spoznali, da ne morejo priti nikamor, so kakor okameneli od obupa.
Sveti Peter je videl, da so nekateri sedeli, drugi ležali. V večnem hrepenenju so iztezali roke in obračali oči navzgor: Nekateri so si pokrili obraz z rokami, kakor bi se hoteli znebiti obupne groze, ki je vladala vsepovsod okrog njih. Vsi so ležali nepremično. Niti eden se ni mogel zganiti. Nekateri si čisto mirno ležali v lužah in niti poizkušali niso priti iz njih.
Najstrašnejše pa je bilo to, da je bilo toliko pogubljenih. Bilo je, kakor bi bila vsa tla globeli narejena iz samih trupel in glav.
In svetega Petra je vnovič obšla skrb.
"Boš videl, da je ne bo našel, " je dejal Zveličarju.
Jezus ga je pogledal prav tako žalostno kot prej. natančno je vedel, da se svetemu Petru ni treba vznemirjati zaradi angela.
A svetemu Petru se je še vedno zdelo, da angel ne bo mogel najti njegove matere sredi velike množice zavrženih. Videl je, kako je angel z razprostrtimi krili plaval nad prepadom sem in tja, da bi jo našel.
Mahoma je eden izmed zavrženih zagledal angela. Poskočil je, iztegnil roke proti njemu in zaklical:
"Vzemi me s seboj, vzemi me s seboj!"
Tedaj je nenadoma oživela vsa velika množica : Milijoni in milijoni, ki so gnili v peklu, so prihrumeli v trenutku, dvignili roke in klicali, naj se jih vendar usmili in vzame s seboj v blažena nebesa.
Vpitje sta slišala tudi Zveličar in sveti Peter in srci sta jima drhteli od bolesti in žalosti.
Angel je plaval visoko nad zavrženimi in letal sen in tja, da bi našel njo, ki jo je iskal. In vsi so hiteli za njim, kakor bi jih zagrabil vrtinec.
Slednjič je angel zagledal žensko, ki jo je iskal. Zložil je krila na hrbtu in švignil navzdol kakor blisk.
In sveti Peter je vzkliknil v veselem začudenju, ko je videl, kako je angel objel mater ter jo dvignil. In je zavpil:
"Blagor tebi, ki mi privedeš mater!"
Zveličar je nežno položil roko na ramo svetega Petra, kakor bi ga posvaril, da naj se ne veseli prezgodaj.
A veti Peter bi se kmalu razjokal od veselja. da je njegova mati rešena. Ni si mogel misliti, da bi ju moglo ločiti še kaj. In še bolj je bil vesel, ko je videl, da se posrečilo, čeprav je bil angel uren in se je takoj začel dvigati s Petrovo materjo, nekaterim zavržencem oprijeti se prav trdno nje, ki bo zdaj odrešena. Tudi oni so upali z njo vred priti v nebesa.
Gotovo se je ducat ljudi obesilo na staro ženo. Sveti Peter je menil, da je to pač velika čast za njegovo mater, da more rešiti toliko nesrečnežev iz pekla.
Tudi angel se ni prav nič branil tega. Zdelo se je, da ga prav nič ne ovira velika teža. Više in više je plaval navzgor. In s krili se ni mučil več, kakor če bi nesel mrtvega ptička v nebesa. Pa je opazil sveti Peter, da se hoče njegova mati osvoboditi nesrečnežev, ki so trdno viseli na njej. Prijemala jih je za roke in jim razklepala prste, da so drug za drugim strmoglavljali v pekel.
Sveti Peter je slišal razločno, kako so nesrečneži prosili in rotili. A zdelo se je, da stara žena ni hotela, da bi bil zveličan še kdo drug razen nje. Znebila se je drugega za drugim, da so popadali v svojo strahoto. Ko so padali , je bil ves širni prostor poln ječanja in preklinjanja.
Tedaj je sveti Peter poklical mater in jo rotil, naj bo usmiljena. A ni hotela ničesar slišati in je delala kot prej.
Sveti peter je opazil, kako se je angel dvigal bolj in bolj počasi., čim laže je nosil. Tako močno se je prestrašil, da so se mu tresla kolena in je omahnil na tla.
Slednjič je ostala samo še ena zavrženka, ki se je oklenila matere svetega Petra. Bila je mlada žena, ki se ji je bila ovila okoli vratu tik njenega ušesa in je prosila in ječala, naj bi ji vendar dovolila iti z njo v blagoslovljena nebesa.
Angel je prispel tako daleč, da je sveti Peter že razprostrl roke proti materi. Sodil je,da bo angel le še nekoliko zakrilil s perutnicami in bo že na gori.
Angel pa ni več premikal kril in obraz se mu je stemnil kakor noč.
Pravkar je stare žena iztegnila roke na hrbet in trdo zgrabila nesrečnico, ki ji je visela okrog vratu. Tako dolgo jo je trgala, da ji je razklenila sklenjene roke in se je osvobodila.
Ko se je nesrečnica pogrezala, se je tudi angel pogreznil za več klafer navzdol. Zdelo se je, kakor ne bi mogel več dvigniti perutnic. Žalostno je pogledal staro ženo in jo je spustil, da je padla.
Potem se je z enim samim mahom perutnic dvignil v nebesa.
Sveti Peter je dolgo ležal na istem mestu in bridko jokal. "...( str.107-112; Zveličar in sveti Peter)
Mohorjeva družba, 1997; 137 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar