Renata Salecl: DISCIPLINA KOT POGOJ SVOBODE

Vsekakor delo Renate Salecl dokazuje,  trditev, da se zgodovina ponavlja najprej kot tragdija potem pa kot frasa. Npr.:... "Zanimivo je, da je po praški pomladi boj proti inteligenci prevzel obliko "civiliziranega nasila". V nasprotju s prej uveljavljenimi metodami javnih sojenj, gulagov itd. je odtsranjevanje "nevarnih inteektualcev" potekalo na veliko bolj subtilen način. Obstajala je cela hierarhija odstranjevanja "desnousmerjenih kolovodij" med inteligenco. Za novinarji so bili prvi na vrsti družboslovci (univerzitetni profesorji, literarani kritiki in gledališčniki), naslednji so prišli pod udar naravoslovci in tehnična inteligenca ter učitelji in uslužbenci. Preprečiti je bilo trab namreč njihov vpliv na javnost, na mladino in druge kolege. V teh čistkah so se najbolj izkazali ljudje, ki so pretendirali na višji položaj. Inteligenco se je izključevalo iz sfere javnosti predvsem s črnimi listami , ki so urednikom prepovedovale objavljanje določenih imen, obstajala so tajna navodila, komu je treba onemogočiti znanstveno delo., pojavlajnje na filmu, jvano nastopanje, katere knjige morajo izginiti iz knjižnic. Bistveno pa je bilo, da nikoli ni bilo javno znano, s kom se ne smeš družiti, katere literature ne smeš brati; prav tako nikoli ni bilo javno prepovedano pisanje peticij, pritožb. Toda vsi so vedeli, da pomeni druženje z nevarnimi intelektualci subverzijo, da posedovanje določene litarature in pisanje peticijpripelje v zapor.Učinek tega, da ni bilo nič javno prepovedano, vsi pa so vedeli, kaj ni dovoljeno, je bila najbolj prefinjena terorozacija inteligence. Inteligenca je bila učinkovito utišana s tem, da je morala vselej uganjevati željo oblasti. Tako je postala samocenzura pogoj preživetja: bolje je ničesar storiti kot izpostaviti se z ugibanjem , kaj je prepovedano in kaj ne." ...   (str. 63-64)

...""V realnem socializmu se vsi državljani zavedajo, da so storili kakšen zločin proti Državi,; če že niso klevetali sistema ali provocirali, pa so vsaj malo goljufali. prisiljeni so iemti vsaj prst v množični tatvini državne lastnine, tako da so si pomagali do takšne ali drugačne stvari, ki je državna last, da so bili plačani za nedelo, da so bili odgovorni vsaj za enega od miljionov ponarajenih papirjev itd." (Šimečka, 1984, str.101) To, da ni nihče nedolžen pred državo in nikoli ne more biti popolnoma prepirčan, da mu ne morejo česa očitati, mu soditi, je bistven element pri ohranitvi reda. Ljudje vedo, da bo tisti, ki ga bodo privedli pred sodišče vselej tudi obsojen. Se bo že našla kakšna obtožba, ki je kazniva- kajti država, ki sodi, si ne more privoščiti, da bi se zmotila."... ( str.64-65)

"Naloga tajne policije pa ni, da tega sovražnika preprosto najde in javno pokaže, marveč, da ustavrja situacijo, ko sovražnik nikoli ni jasno viden, je pa vseprisoten. Prav to, da normalizacija ne poteka preko javnih sojenj, eksekucij, ampak da so ljudje "slučajno" odstranjeni, premeščeni, prestrašeni, je ustvarjanje situacije sovražnikove misteriozne vseprisotnosti. Normalizacija namreč zahteva, da vsak posameznik sam spozna "sovražno deloavnje", da preko posledic interpretira njihov vzrok. Ob tem je bsitvena rekapitulacija pojma "odstranitve" ali "izključitev" v oblstnem diskurzu. ; zamenjave  ljudi v partiji, izključitve iz nje in odpuščeanje z delovnih mest, so predstavljeni kot slučajne zamenjave, nepomembne reorganizacije delovonih mest, spremebe pravilnikov - na opazovalcih (kolegih izključenega, zamenjanega) pa je, da njegovo dejavnost prepoznajo kot sovražno, da torej sami prepoznajo vzrok."... ( str. 68)

..."Lahko rečemo, da oblast željeno identifikacijo ljudi s pdoodbo "dobrega državljana, neizmerno predanega stvari socializma" doseže prav preko tega, da lahko vsak samega sebe prepozna kot potencilanega sovražnika družbe. Prav to, da nihče dejansko ne nverjame obastnemu diskurzu, namreč vzpostavlja občutek krivde, slabe vesti, ki poganja v tek identifikacijo z mestom sovražnika, z mestom, ki mora ostati skrito in hkrati vseprisotno: sovražnik se naenkrat poajvi v podobi tvojega kolega, soseda, žene itd., na tebi pa je, da ga kot sovražnika prepoznaš in se zaveš, da boš morda sam naslednji."... (str. 68-69)

..." Ta občutek krivde pa je hkrati globoko dvoznačen. ne gre le za to, da je v luči oblasti vsak kriv (vsak skorumpiran, ne verjame oblasti, goljufa itd.), ampak je v proscesu normalizacije vsak tako ali drugače "umazan" - npr. tako, da je denunciral druge, pisal samokritiko ali preprosto molčal ob očitnih kršenjih pravic. Ne gre le za to, da rečemo "oblast je svinja" in se čutimo nemočne ob njenem terorju zaradi terorja samega, tisto, kar poraja nemoč, je občutek krivde, da smo sami umazani - moralno te zlomi to, da veš, da si za rešitev lastne kože pristal na kako neetično ravnanje, bil poslušen iz strahu itd. Moč normalizacije je prav v tem, da je vsak lahko ujet na kakem umazanem detalju."...
( str. 69) 


Preberi več o tem in še....

Slika, Vir: http://old.radiostudent.si/article.php?sid=24832

Ljubljana, Krt, 1991; Krt 75; 150 str.