Afrika malo drugače. Skozi oči pisatelja, ki piše v prvi osebi ženske in še črnke po vrhu. Pisatelj je več let poučeval pravo v Bocvani in zdaj je profesor kriminologije v Edinburgu. Že trikrat je bil izbran za najbolj priljubljenega angleškega pisatelja. Simpatično, duhovito, izvirno. Z velikim občudovanjem Afrike, njene narave, razsežnosti in ljudi. Knjiga je dobila še kar nekaj nadaljevanj. Svetovno slavo si je pisatelj pridobil prav s to knjigo, čeprav je njegov opus obsežen in sestavljen iz knjig z različnih področij. Priporočamo, ne bo Vam žal, če preberete vse iz Prve damske detektivske agencije po vrsti.
Mladinska knjiga, 2005; 218 str. ; (Zbirka Oddih)
ODLOMKI: ..."Vsem ženam možje povzročajo skrbi. V tem niste sami." ( str. 119)
..."V neki reviji je prebrala, da povprečen moški pomisli na spolnost več kot šestdesetkrat na dan! Ni mogla verjeti tej številki, ampak raziskave so očitno pokazale prav to. Povprečen moški ima pri svojih dnevnih opravilih v glavi še kup misli o goloti, zapeljevanju, mečkanju, porivanju in nasladi, medtem ko dela čisto nekaj drugega! Ali zdravniki mislijo na to, medtem ko ti merijo srčni utrip? Ali odvetniki mislijo na to, medtem ko sedijo pri mizi in načrtujejo obrambo? Ali piloti mislijo na to, medtem ko upravljajo letalo? Tega preprosto ni mogoče verjeti.
In gospod J.L. Matekoni z nedolžnim izrazom na odkritem obrazu - ali tudi oni premišljuje o tem, medtem ko preučuje pokrovček razdelilnika ali dviguje akumulator iz avtomobila? Pogledala ga je: kako naj ve? Ali moški, kadar misli na seks začne pohotno gledati ali odpre usta in pokaže rožnati jezik ali... Ne. To je nemogoče.
"O čem premišljujete, gospod J.L.Matekoni? " vprašanje ji je ušlo iz jezika in takoj ga je obžalovala. Bilo je, kot da ga izziva, naj prizna, da misli na seks."... ( str. 139)
...Zanimanje policije za preganjanje zločinov je omejeno in nekatere vrste kriminala je sploh ne zanimajo. Vpletenost najmočnejših ljudi v državi v čarovništvo bi gotovo sodilo v slednjo kategorijo. " ... (str. 167)
ŽIRAFINE SOLZE ( 2. knjiga Prve damske detektivske agencije)
Odlomki:
...""Ni prav velik, " je bil nezadovoljen draguljar: Takle diamant je lahko prezreti. Mogoče ga ljudje sploh ne bodo opazili."
" To mi je vseeno," je rekla ma Ramotswe. "Tale diamant bo zame. Nič nima opraviti z drugimi ljudmi." " (str. 55)
..."" Ubožec. Ubožec."
"Morebiti res," je dodala ma Ramotswe. "Ampak ne pozabite, da na vsako nezvesto ženo v Bocvani pride petsto petdeset nezvestih mož." ( str.126)
...""Predstava enega človeka o tem, kaj je prav, je lahko čisto drugačna od predstave nekoga drugega. Če bi vsak lahko postavljal svoja pravila..." Skomignila je z rameni in ni povedala, kakšne bi bile posledice." ...(str. 162)
..." Morda je bil ta dogodek osupljiva metafora za nepravičnosti v življenju: močni, ugledni, slavljeni tako pogosto lahko nekaznovano izrinejo nepomembne in plahe." ...(str. 167)
SPODOBNOST ZA LEPA DEKLETA ( 2. knjige Prve damske detektivske agencije)
Odlomki:
…« Nekoč so na poslali v pisarno, ki je bila v zelo slabem stanju, in morale smo jo spraviti v red. Bile smo štiri-jaz in tri ljubka dekleta. One so ves čas klepetale z moškimi v pisarni , jaz pa sem medtem vse postorila..«
»Ah!« je vzkliknila ma Ramotswe. »To si lahko prestavljam.«
»Delala sem do osmih zvečer,« je nadaljevala ma Makutsi. »Druge so že ob petih odšle z moškimi v lokal in me pustile samo. Naslednje jutro je ravnatelj šole rekel, da smo bile res pridne in da bomo za to nalogo vse dobile najvišjo oceno. Druga dekleta so bila zelo zadovoljna. Rekla so, da čeprav sem jaz skoraj vse pospravila, so morala ona opraviti težnji del naloge, in sicer so pazila, da moški nebi bili v napoto. Resno so mislila.« (str. 16).
…»Ma Ramotswe je stala čisto tiho ; ženska na skali v Afriki, natanko tisto, kar je hotela biti, in tam, kjer je hotela biti.« … (str. 209)
STROJEPISJE ZA MOŠKE (4. knjiga)
Odlomki:
Odlomki:
…« Nekoč so na poslali v pisarno, ki je bila v zelo slabem stanju, in morale smo jo spraviti v red. Bile smo štiri-jaz in tri ljubka dekleta. One so ves čas klepetale z moškimi v pisarni , jaz pa sem medtem vse postorila..«
»Ah!« je vzkliknila ma Ramotswe. »To si lahko prestavljam.«
»Delala sem do osmih zvečer,« je nadaljevala ma Makutsi. »Druge so že ob petih odšle z moškimi v lokal in me pustile samo. Naslednje jutro je ravnatelj šole rekel, da smo bile res pridne in da bomo za to nalogo vse dobile najvišjo oceno. Druga dekleta so bila zelo zadovoljna. Rekla so, da čeprav sem jaz skoraj vse pospravila, so morala ona opraviti težnji del naloge, in sicer so pazila, da moški nebi bili v napoto. Resno so mislila.« (str. 16).
…»Ma Ramotswe je stala čisto tiho ; ženska na skali v Afriki, natanko tisto, kar je hotela biti, in tam, kjer je hotela biti.« … (str. 209)
STROJEPISJE ZA MOŠKE (4. knjiga)
Odlomki:
…»Zavedati se moram, je pomislila ma Ramotswe, kakšno srečo imam v življenju; vsak trenutek, posebno še zdaj, ko sedim na verandi svoje hip na Zebrinem privozu in strmim v bocvansko visoko nebo, tako prazno, da je modrina skoraj bela. To je bila Precious Ramotswe, lastnica edine detektivske agencije, ki je v glavnem držala prvotno obljubo, da bo zadovoljila svoje stranke, čeprav nekatere od njih – to že moramo reči - niso bile nikoli zadovoljne. Bila je torej tukaj, na pragu štiridesetih, kar se ji je zdela, vsaj, kar je zadevalo njo, najboljša starost; bila je tukaj, z lastno hišo na Zebrinem privozu in dve,a sirotama, dečkom in deklico, ki sta v dom prinašala življenje in živžav. To je bil blagoslov, sa katerim bi moral biti vsak zadovoljen. Če ima človek v življenju vse to, lahko res reče, da mu nič več ne manjka. »… (str. 5)
»Tudi bogataši so samo ljudej, » he vzdihnila ma Ramotswe. »Nisem še srečala bogataša, ki ne bi bil prav tak kot mi. To, ali je človek srečen ali nesrečen, nima nič opraviti z bogastvom.«
Ma Makutsi je prikimala. »Zato zdaj menim, da sreča pride od nekod drugod. Od nekod znotraj. »…
…« Sreča je v naših glavah,« se je ogrela na temo.«Če je glava polna sreče, je človek zagotovo srečen. To brez dvoma drži.«
»Kaj pa srce? Je tvegala ma Ramotswe. »Ali nima tudi srce tukaj svoje vloge?«
Sledila je tišina. Ma Makutsi je pobesila pogled in s prstom risala vzorec po prašnem vogalu mize. »Srce je kraj, kjer se zgodi ljubezen, » je rekla tiho. ( str. 14-15)
…«Grehi, je pomislila ma Ramotswe , so bolj črni in strašno, če o njih premišljujemo, zaprti med stene. Na odprtem, pod takim nebom, kot je to, pa se s hudodelstva zmanjšajo na naravno velikost- majhne podle stvarce, s katerimi se je mogoče soočiti popolnoma odkrito, jih sortirati, zložiti in pospraviti.«.. ( str. 66)
… » Ma Makutsi , ki je dobila tri proste popoldneve na mesec, je sklenila, da bo to popoldne stopila v središče mesta do banke in položila denar na varčevalni račun, ki se je od
prihodka šole strojepisja občutno povečal., ter si kupila nove čevlje. Zdajšnje, s svetlordečimi gumbki, bo odnesla k čevljarju, da jim zamenja podplate, nove pa je imela že ogledane v neki izložbi v mestu. Bili so svetlozeleni z nižjo peto ( kar je zelo pomembno z a udobno hojo; visoke pete so huda skušnjava, ampak ko za vsako skušnjavo človek plača zanje pozneje).«… (str. 119)
…«Kaj pa punčke? »Je vprašala ma Ramotswe. »Zakaj kar stojijo tam?«
MA Potokwani se je zasmejala. »Igra se jim zdi bedasta, pa bi se jim vseeno rade pridružile. Opazujejo fante. Potem pa si bodo izmislile kaj, s čimer jim bodo pokvarile veselje, V tem bodo postajale boljše in boljše.«…
….«Ni treba prebrati knjige, zato, da bi vedel, kako deluje ta svet, » je nadaljevala ma Potokwani. »Samo oči moraš imeti odrte.«
» Res je,« se je strinjala ma Ramotswe. A kljub temu je imela glede trditev ma Potokwani nekaj zadržkov. Sam je zelo cenila knjige in želela si je, da bi jih prebrala več. Nikoli ne moreš prebrati dovolj. Nikoli. » ( str. 132)
…«Fantje imajo taka obdobje, » je menila ma Boko. »Včasih lahko trajajo tudi petdeset let.« … (str. 65)
ŽIVLJENJA POLNA SKLEDA ( 5. knjiga)
»Tudi bogataši so samo ljudej, » he vzdihnila ma Ramotswe. »Nisem še srečala bogataša, ki ne bi bil prav tak kot mi. To, ali je človek srečen ali nesrečen, nima nič opraviti z bogastvom.«
Ma Makutsi je prikimala. »Zato zdaj menim, da sreča pride od nekod drugod. Od nekod znotraj. »…
…« Sreča je v naših glavah,« se je ogrela na temo.«Če je glava polna sreče, je človek zagotovo srečen. To brez dvoma drži.«
»Kaj pa srce? Je tvegala ma Ramotswe. »Ali nima tudi srce tukaj svoje vloge?«
Sledila je tišina. Ma Makutsi je pobesila pogled in s prstom risala vzorec po prašnem vogalu mize. »Srce je kraj, kjer se zgodi ljubezen, » je rekla tiho. ( str. 14-15)
…«Grehi, je pomislila ma Ramotswe , so bolj črni in strašno, če o njih premišljujemo, zaprti med stene. Na odprtem, pod takim nebom, kot je to, pa se s hudodelstva zmanjšajo na naravno velikost- majhne podle stvarce, s katerimi se je mogoče soočiti popolnoma odkrito, jih sortirati, zložiti in pospraviti.«.. ( str. 66)
… » Ma Makutsi , ki je dobila tri proste popoldneve na mesec, je sklenila, da bo to popoldne stopila v središče mesta do banke in položila denar na varčevalni račun, ki se je od
prihodka šole strojepisja občutno povečal., ter si kupila nove čevlje. Zdajšnje, s svetlordečimi gumbki, bo odnesla k čevljarju, da jim zamenja podplate, nove pa je imela že ogledane v neki izložbi v mestu. Bili so svetlozeleni z nižjo peto ( kar je zelo pomembno z a udobno hojo; visoke pete so huda skušnjava, ampak ko za vsako skušnjavo človek plača zanje pozneje).«… (str. 119)
…«Kaj pa punčke? »Je vprašala ma Ramotswe. »Zakaj kar stojijo tam?«
MA Potokwani se je zasmejala. »Igra se jim zdi bedasta, pa bi se jim vseeno rade pridružile. Opazujejo fante. Potem pa si bodo izmislile kaj, s čimer jim bodo pokvarile veselje, V tem bodo postajale boljše in boljše.«…
….«Ni treba prebrati knjige, zato, da bi vedel, kako deluje ta svet, » je nadaljevala ma Potokwani. »Samo oči moraš imeti odrte.«
» Res je,« se je strinjala ma Ramotswe. A kljub temu je imela glede trditev ma Potokwani nekaj zadržkov. Sam je zelo cenila knjige in želela si je, da bi jih prebrala več. Nikoli ne moreš prebrati dovolj. Nikoli. » ( str. 132)
…«Fantje imajo taka obdobje, » je menila ma Boko. »Včasih lahko trajajo tudi petdeset let.« … (str. 65)
ŽIVLJENJA POLNA SKLEDA ( 5. knjiga)
Odlomki:
…«Ne, » jo je zavrnila ma Ranottswe: Po njenem sta bili ravni moške in ženske zlobe približne enaki, samo izražali sta se nekoliko različno.« … (str. 31)
… »Zanje mora biti res žalostno.« Ma Ramotswe se je zamislila. »Če je tvoje delo da bereš knjige, pa jim nikoli ne moreš priti do konca. Ravno misliš, da si že vse prebral, ko ugotoviš, da je pravkar izšlo nekaj novih. Kaj narediš potem? Spet moraš začeti znova. (str. 60)
…« Vse temelji na zaupanju, celo čisto vsakdanje reči, od prečkanja ceste- še to zahteva zaupanje voznikom, da bodo opazili- do nakupovanja hrane pri uličnem prodajalcu, ki mu zaupaš, da te ne bo zastrupil. Tega smo se naučili kot otroci, ko so nas starši vrgli proti nebu in nam pognali srh po telesu, ko smo leteli nazaj v njihove pričakujoče roke. Zaupali smo, da bodo roke tam, in res so bile.« … (str. 65)
…Ma Ramottswe je skomignila z rameni. »Ko sem bila še punčka, sem opazoval fantiče pi igri in videla sem, kaj počnejo. Zdaj ko sem odrasla, ugotavljam, da se ni prav dosti spremenilo. Dečki in možje so isti ljudje, samo oblečeni so drugače. Dečki nosijo kratek hlače, možje pa dolge. Ampak če jim hlače slečeš, so vsi enaki.«
Ma Makutsi je bolščala v Ma Ramotswe, ta pa se je nenadoma vznemirila in hitro dodala. »Nisem mislila tako. Hotela sem reči, da hlače nič ne pomenijo. Moški razmišljajo prav tako fantički in če razumeš fantičke, razumeš tudi moške. To sem imela v mislih. » … (str. 94)
… » V življenju najdemo tisto, kar iščemo,ji je nekoč povedal oče, in to je res - če iščeš srečo, jo boš našel, če iščeš nezaupanje in zavist in sovraštvo, boš našel tudi to. » ( str. 125)
… »Sicer pa ljudje marsičesa ne razumejo in jih izuči šele grenka izkušnja. Njej se je taka zdela resnica v starem afriškem pregovoru, da je za vzgojo enega otroka potrebna cela vas. In to še kako drži. Vsak v vasi ima vlogo pri vzgoji in skrbi za otroka, ta pa v zameno pozneje prevzame odgovornost za vsakogar v vas. To omogoča življenje v družbi. Drug drugega moramo imeti radi in si v vsakdanjem življenju pomagati. To je tradicionalni afriški način in zanj ni nadomestila . Ni ga in pika. »( sr. 129- 130)
…« Vajenec je osuplo strmel vanjo. » Ampak gospod J. L. Matekoni jih ima najmanj štirideset, » je ugovarjal. »Kako bi moškemu pri štiridesetih lahko rekli Lepotec?«
»Pri štiridesetih še ni vsega konec, » ga je poučila ma Makutsi. »Nekateri so pri štiridesetih videti prav dobro.« … ( str. 142)
… Ma Ramotswe je poslušala in postalo ji je jasno, da je ob njej ženska, ki je našla svoje poslanstvo. Torej ji ni preostalo nič drugega, kot da jo zaželi vso srečo v zakonu in da se zamisli nad dejstvo, da ljudje, ki prosijo za nasvet tega le redko zares hočejo, da bodo naredili po svoje, ne glede na to, kaj jim rečeš. To velja za različne priložnosti in je splošna resnica, vendar o njej večina ljudi ve zelo malo ali sploh nič. » ... (str. 197)
…» Mislite, da ne bi bil zdajle pravi čas, da se z ma Ramottswe poročita? Prav zdajle? Prav zdajle. Ker če ne boste ukrepali, se morda nikoli ne bosta vzela. Življenje je nevarno. Kadar koli je lahko prepozno. Kadar imaš nekoga rad, mu moraš to povedati, pa tudi pokazati. Narediti moraš tisto, kar pove vsemu svetu, da imaš to osebo rad. In tega nikoli ne gre odlašati, nikoli.« ( str. 200)
…«Ne, » jo je zavrnila ma Ranottswe: Po njenem sta bili ravni moške in ženske zlobe približne enaki, samo izražali sta se nekoliko različno.« … (str. 31)
… »Zanje mora biti res žalostno.« Ma Ramotswe se je zamislila. »Če je tvoje delo da bereš knjige, pa jim nikoli ne moreš priti do konca. Ravno misliš, da si že vse prebral, ko ugotoviš, da je pravkar izšlo nekaj novih. Kaj narediš potem? Spet moraš začeti znova. (str. 60)
…« Vse temelji na zaupanju, celo čisto vsakdanje reči, od prečkanja ceste- še to zahteva zaupanje voznikom, da bodo opazili- do nakupovanja hrane pri uličnem prodajalcu, ki mu zaupaš, da te ne bo zastrupil. Tega smo se naučili kot otroci, ko so nas starši vrgli proti nebu in nam pognali srh po telesu, ko smo leteli nazaj v njihove pričakujoče roke. Zaupali smo, da bodo roke tam, in res so bile.« … (str. 65)
…Ma Ramottswe je skomignila z rameni. »Ko sem bila še punčka, sem opazoval fantiče pi igri in videla sem, kaj počnejo. Zdaj ko sem odrasla, ugotavljam, da se ni prav dosti spremenilo. Dečki in možje so isti ljudje, samo oblečeni so drugače. Dečki nosijo kratek hlače, možje pa dolge. Ampak če jim hlače slečeš, so vsi enaki.«
Ma Makutsi je bolščala v Ma Ramotswe, ta pa se je nenadoma vznemirila in hitro dodala. »Nisem mislila tako. Hotela sem reči, da hlače nič ne pomenijo. Moški razmišljajo prav tako fantički in če razumeš fantičke, razumeš tudi moške. To sem imela v mislih. » … (str. 94)
… » V življenju najdemo tisto, kar iščemo,ji je nekoč povedal oče, in to je res - če iščeš srečo, jo boš našel, če iščeš nezaupanje in zavist in sovraštvo, boš našel tudi to. » ( str. 125)
… »Sicer pa ljudje marsičesa ne razumejo in jih izuči šele grenka izkušnja. Njej se je taka zdela resnica v starem afriškem pregovoru, da je za vzgojo enega otroka potrebna cela vas. In to še kako drži. Vsak v vasi ima vlogo pri vzgoji in skrbi za otroka, ta pa v zameno pozneje prevzame odgovornost za vsakogar v vas. To omogoča življenje v družbi. Drug drugega moramo imeti radi in si v vsakdanjem življenju pomagati. To je tradicionalni afriški način in zanj ni nadomestila . Ni ga in pika. »( sr. 129- 130)
…« Vajenec je osuplo strmel vanjo. » Ampak gospod J. L. Matekoni jih ima najmanj štirideset, » je ugovarjal. »Kako bi moškemu pri štiridesetih lahko rekli Lepotec?«
»Pri štiridesetih še ni vsega konec, » ga je poučila ma Makutsi. »Nekateri so pri štiridesetih videti prav dobro.« … ( str. 142)
… Ma Ramotswe je poslušala in postalo ji je jasno, da je ob njej ženska, ki je našla svoje poslanstvo. Torej ji ni preostalo nič drugega, kot da jo zaželi vso srečo v zakonu in da se zamisli nad dejstvo, da ljudje, ki prosijo za nasvet tega le redko zares hočejo, da bodo naredili po svoje, ne glede na to, kaj jim rečeš. To velja za različne priložnosti in je splošna resnica, vendar o njej večina ljudi ve zelo malo ali sploh nič. » ... (str. 197)
…» Mislite, da ne bi bil zdajle pravi čas, da se z ma Ramottswe poročita? Prav zdajle? Prav zdajle. Ker če ne boste ukrepali, se morda nikoli ne bosta vzela. Življenje je nevarno. Kadar koli je lahko prepozno. Kadar imaš nekoga rad, mu moraš to povedati, pa tudi pokazati. Narediti moraš tisto, kar pove vsemu svetu, da imaš to osebo rad. In tega nikoli ne gre odlašati, nikoli.« ( str. 200)
