Imenovali so jo dvoje src je zanimiva pripoved o duhovni poti pogumne Američanke v Avstraliji, ki je potovala z avstralskimi domorodci in spoznala čudovite skrivnosti in modrost zelo starega plemena: kako navezati stik z naravo, kako zaupati in verovati svojemu notranjemu vedenju in vodstvu. Imenovali so jo dvoje src prinaša pomembno sporočilo človeštvu: če se bomo naučili spoštovati vsa živa bitja in živeti v sozvočju z Zemljo, lahko še rešimo svet pred uničenjem.Avtorica je zapisala:"Knjigo sem napisala po resničnih dogodkih in navdihnila mi jo je resnična izkušnja. Videli boste, da nisem imela beležnice pri roki. Predelala sem jo v roman, da bi zavarovala majhno pleme avstralskih aboridžinov pred vmešavanjem zakona. Izpustila sem podrobnosti in tako počastila prijatelje, ki ne želijo biti prepoznani, pa tudi zato, da ne bi razkrila skrivnega mesta našega svetega kraja. Prihranila sem vam tudi izlet v knjižnico, saj sem zajela pomembne zgodovinske podatke. Lahko vam prihranim tudi izlet v Avstralijo. Današnji položaj avstralskih aboridžinov lahko vidimo v vsakem evropskem mestu, kjer temnopolti ljudje živijo v getih in jih je več kot polovica brezposelnih. Zaposleni opravljajo težaška dela; njihova kultura je pozabljena. Vse to se je zgodilo tudi z ameriškimi domorodci, ki so jih ogradili v rezervate in celim rodovom prepovedali opravljati svete obrede. Ne morem pa vam prihraniti sporočila mutantom ... Ne govorim v prid avstralskih domorodcev. Govorim le za maloštevilen narod, ki ga imenujem Ljudstvo divjine ali Starodavni. Vsi imamo v sebi divjino, v kateri doživljamo izkušnje, ki nam pomagajo rasti; po naključju so se moje resnično dogodile v avstralski divjini. In storila sem, kar bi gotovo storil tudi ti. Ko boš listal po knjigi, naj se ljudje v njej dotaknejo tvojega srca. Moje besede so angleške, a njihova resnica je nebesedna.
Predlagam ti, da okusiš sporočilo, sprejmeš, kar je v njem dobrega zate, in izpljuneš preostalo; navsezadnje je to univerzalni zakon. V duhu izročila puščavskih ljudi sem prevzela še eno ime, ki odseva nov dar." To ime je Potujoči jezik. Avtorica v poetični knjigi nedvomno dokaže, da je vredna svojega novega oz. drugega imena.
Ponatis, Eno, 2000; 216.
Dela Carlosa Castanede so kultno branje, ki ima filozofske prvine. Kakorkoli je za marsikaterega najstnika prvaizkušnja nekonvencionalnega razmišljanja o realnosti in človekovih zmožnosti zaznavanja realnosti. "V najslabšem primeru branje Castanedinih zgodb o mehiškem šamanu iz plemena Jaqui postane obsesija, ki skrene v preizkušanje halucinogenih drog do učenja magičnih kretenj. V brezupnem primeru pa se bralec niti ne zaveda vseh protislovij v Castanedinih »kao-dnevniških« zapiskih, še posebej pa ne najočitnejše kršitve pravila, da ne moreš biti na dveh krajih ob istem času."/.../ " 27. april leta 1998 je Carlos Castaneda podlegel v boju z zadnjim, četrtim sovražnikom spoznanja, smrtjo. Vprašanje ni, kdo je bil Carlos Castaneda. Vprašanje je, ali lahko Carlosa Castanedo razumemo kot filozofa, ali pa je zgolj popularizator neke vrste novodobnega neošamanizma."/.../ "Po Castanedi, ali bolje – njegovemu mentorskem šamanu Don Juanu – za res pravega čarovnika svet vsakdanjega izkustva ni stvaren svet, niti ni tam zunaj, kot to verjamemo. Za čarovnika je stvarnost oziroma svet, ki ga razumemo, samo opis, navada, ki se pridobi s pasivnim učenjem od rojstva. Pravi čarovnik mora iz svojega »tonala« izbrisati dogmatsko gotovost vsakdanjih priučenih zaznav in spoznanj o svetu in se radikalno izpostaviti »nagualu«, tistemu neznanemu, a še vedno spoznavno dostopnemu, ki pa je vsakdanjim nivojem spoznanja odmaknjeno. Bližnjica v radikalni ukinitvi vsakdanjega rutiniziranega zaznavanja stvarnosti pa je uporaba halucinogenih drog. Zato lahko vsemu navkljub smatramo Castanedo v izjemnih primerih kot vstopno točko v resno ukvarjanje s filozofijo, ki ga je potrebno hitro preseči, vseeno pa imeti stalno pri sebi, da se vsaj približno zavedamo meje med filozofijo in new age eklekticizmom."
