Ta, zadnja kolumna Gora se nanaša na to, da leta 2000 Svetlana zavrne Prešernovo nagrado za življenjsko delo. "Pozneje pojasni, da gre za protest, ker je upravni odbor sklada za življenjsko delo nagradil jezuita patra Marka Ivana Rupnika, čeprav bi po odločitvi strokovne komisije to nagrado moral prejeti slikar Gustav Gnamuš. Za Svetlano je to škandal brez primere, saj statut določa, da se nagrada lahko podeli le za javno umetniško delo, pri Rupniku pa gre za likovno opremo papeževe zasebne kapele v Vatikanu. "Izbiro so upravičevali s tem, da je sam papež pohvalil Rupnikovo soboslikarstvo. Izvedeli smo torej, da se slovenski prostor razteza prav v papeževo stanovanje in da je papež vrhovni umetniški arbiter!" Nekaj tednov pozneje v znak protesta vrne najvišje državno odlikovanje - častni znak svobode - in uradno izstopi iz cerkve. " ( Vir: Urša Matos:
http://www.mladina.si/tednik/200503/clanek/nar-kdo_je_kdaj--ursa_matos/
Svetlana Makarovič zapiše v kolumni Gora: " A kljub vsemu obstajajo ustvarjalci, ki so začrtali svojo pot v kamnito brezpotje. Ker vedo, da če si se enkrat priklonil, da bi polizal sultanove sandale na prestolu, se ne boš nikoli več vzravnal. In tako se mukoma, ped za pedjo vzpenjajo tisti redki umetniki, kakršen je bil Prešeren. Medtem ko se po široki cesti v limuzini vozi Koseski. A na vrhu zaman ponuja Koseski roko Prešernu. To ni ista gora."... "
.... "Prav žal, pater Rupnik, ampak to ni ista gora." ( str. 118-119)
Aleph/95, 119 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar