Miha Mazzini: SATANOVA KRONA

Delo, ki sicer po mojem mnenju ni med najboljšimi avtorjevimi deli, a še vedno dovolj berljivo in pomenljivo.

Dogajanje je postavljeno v prihodnost, ki spominja na Zamjatina (Mi) ali Orwella (1984), vendar avtor uporabi neprijazno okolje države in policije samo kot okvir zgodbe.

ODLOMKI:

..." Govoril sem že o svojem razmerju s slikami. Zelo preprosto: kar pridejo in se zgrnejo nadme. Že spočetka sem opazil, da so vse slike, kar jih premorem, posledica branja knjig. Čudno? Prebrano sem si namreč tako živo predstavljal in tako ustvarjal svoje podobe.

Ki nenadoma niso hotele več proč.

Nisem jih mogel odvreči, Milil sem že, da sem jih pozabil, pustil daleč za sabo, ko so se nenadoma obudile in čas jim ni niti malo škodil. Jih obledel ali postaral. Nasprotno: dobro jim je del.Kot nekateri pravijo o vinu, ki ga ne pijem in tako ne morem soditi.

Nehal sem brati, ko je bilo že prepozno; z napolnjeno galerijo, založen- kot je bilo videti. do smrti.

Opustitev branja mi je hudo dela. Samotar sem in dolgi večeri postopanja po stanovanju so načenjali moje duševno zdravje. Celo tako zelo, da sem nekoč prižgal televizor. Ta je nedotaknjen čakal v stanovanju že od najema. Dokler sem bral, nisem čutil nobene potrebe po prižiganju, Kasneje sem razmišljal takole: če mi branje povzroči tako žive slike, kaj mi bo storila šele televizija, ki je konec koncev slika sama?

Bil sem zelo na koncu z živci in zelo, zelo obupan, zato sem sklenil poskusiti. Verjetno bi občutku tistega trenutka lahko rekli samomorilskost.

Zgodilo se ni nič.

Pogledal sem tri soap opere, dvojna poročila ( ali je bilo ravno obratno') in v glavi se mi ni zasidrala niti ena, še tako pohlevna slika."... ( str. 53-54)

..." Znebil sem se knjig in takoj sem lahko veliko bolj nemoteno spal. Poskusil sem odstraniti vse reči, ki mi niso bile nujno potrebne in ugotovil, da je življenje povečini skupek predmetov, združenih okoli minljive osebe. Kadar grem mimo starinarnice ali zastavljalnice, vedno pospešim korak: kot bi stopal skozi mesarijo, v katero so obsceno javno in jasno razobešeni deli človeških teles. Na klinih viseče roke in noge, odprti trupi, štrleča rebra. Bleda prepredenost masti, mesa in kosti. Povečini ostanki mrtvecev, med njimi pa tudi kakšen organ, ki se ga je lastni, moral znebiti zaradi denarnih težav in sedaj ( navidezno) cel nadaljuje pot po mestu."... ( str. 79)

..." Hitro sem pogledal nazaj. Preostale niše so bile prazne. Bilo je prezgodaj: ura, ko izmučeni bolniki zaspijo in se hipohondrom še ne ljubi vstati. " (str. 83)

... "Predstavljal sem si Avtorje, kako se zadovoljno smehljajo nad grozoto, ki se jim jo je posrečilo izmisliti s pomočjo programov za iskanje zadane kombinacije učinkov, katere naj bi dosegla nova Zvezda. Ure in ure dela, množice rok in možganov oblikujejo svojo predstavo ljubke odvratnosti. Nazadnje še jaz, v nepomembno majhni pisarni, neodvisno od načrta, na svojo roko, dodam, eno samo kapljico zelene in tudi ta je že tu! Naše najbolj originalne ideje že nekaj desetletij čakajo v trafiki na vogalu sredi zanikrnega predmestja in se skrivajo pred obsojajočimi pogledi."... (str. 108)